PREJŠNJE POGLAVJE

25. NAJNEVARNEJŠI SOVRAŽNIK SO LASTNE NAPAKE IN SLABOSTI (1/2)

V celotnem svojem življenju in delovanju se mora komunist zavedati, da so najnevarnejši sovražnik lastne napake in slabosti. To velja tako za posameznike kot za organizacije in vodstva. Komunist si mora resno prizadevati, da bo znal razlikovati med tem, kar je rezultat njegove dejavnosti in njegovih sposobnosti in na kar zato lahko vpliva, ter med tem, kar je odvisno od različnih zunanjih, objektivnih dejavnikov in na kar je zaradi tega težje tehtati, kolika je lastna, subjektivna krivda za neki neuspeh, negativni pojav in koliko je morda objektivno povzročen oziroma pogojen.

Komunist ne sme po t. i. »liniji najmanjšega odpora« opravičevati napak in slabosti, zmanjševati njihovega realnega pomena, jih pripisovati drugim, zunanjim dejavnikom (razmeram, naključju, delovanju nasprotnikov ipd.). Nepripravljenost za resno in odgovorno soočenje z lastnimi napakami pomeni pogosto prvi, odločilni korak v neodgovornost. Za svoje delo resnično in polno odgovarja le tisti, ki dovolj pozna svoje možnosti in nemožnosti.

Da bi se dokopali do ustreznih, realnih ocen svoje dejavnosti, svojih prizadevanj, še zlasti neuspešnih, potrebujejo komunisti (samo)kritiko. (Samo)kritični naj ne bi bili le posamezniki, pač pa tudi organizacije in vodstva. Politični izraz za kritičnost do lastnega dela forumov in organizacij je kolektivna odgovornost (z moralnega vidika lahko govorimo samo o individualni, posameznikovi odgovornosti – kolektivna kategorija pa je dolžnost).

Seveda je potrebno samokritiko zelo previdno uporabljati in jo ustrezno metodično kultivirati. Samokritika se namreč zelo rada spreminja v samohvalo, samopoveličevanje. Oseba samo sebe proglasi za krivo, za nesposobno, odgovorno za neko nepravilnost ... Sedaj so na vrsti drugi, da bi jo začeli prepričevati, da vse skupaj le ni tako hudo, naj vendar neha z nepotrebnim samoobtoževanjem ... Navsezadnje se vse skupaj konča s paradoksom. Nekrivi kot krivi stojijo pred krivim, ki se je s samokritiko dvignil na moralni piedestal. Skratka, paziti je treba, da je samokritika res samokritika – realna, odkrita in zmerna ocena lastne dejavnosti, normalno (niti pretirano niti pomanjšano) soočenje z lastnimi zmotami, napakami, neznanjem ...

Najresnejše so tiste napake, ki posredno ali neposredno negativno vplivajo na dejavnost, produktivnost, ustvarjalnost. Lahko gre za najpreprostejšo lenobo, za osebno nesposobnost, za strokovno nezadostno usposobljenost, za napačno odločitev, za oportunistično podrejanje določeni usmeritvi ali diktatu, ki povzroča neuspešnost, škodo ... Komunist si mora vedno prizadevati, da je ustvarjalen; ne sme si privoščiti vegetiranja na »delovnem mestu«, za katerega ve, da je nekoristno, neproduktivno, parazitsko ... Še več; komunist mora tudi na druge ljudi v svojem delovnem okolju vplivati, da bodo produktivnejši, vestnejši, bolj iniciativni. Prava katastrofa je, če se v nekem delovnem okolju komunisti znajdejo na repu, da so zavora napredovanju, da ovirajo pobude, krnijo produktivnost.

Zelo resne so tiste najrazličnejše idejnopolitične napake, nepravilnosti in slabosti, ki sodijo v kategorijo »razrednega sovražnika«.

Razredni sovražnik gotovo ni samo tisti odkriti, stoodstotni, nedvomni nasprotnik, tisti »na drugi strani frontne linije«, buržuj, fašist itn. »Razredni sovražnik« je med nami in v nas, v naši dejavnosti in zavesti, v navadah in razvadah ... To so najrazličnejše, včasih celó podzavestne birokratske in tehnokratske, anarholiberalistične, nacionalistične, lažnolevičarske, etatistično antisamoupravne in druge težnje; to so tudi različni ideološki (mišljenjski) dogmatizmi, anahronizmi ipd. Ena glavnih nalog idejnopolitičnega usposabljanja v ZK je prav odkrivanje teh nepravilnosti; vsak član mora biti usposobljen za tehtne premisleke te problematike; nepoglobljenost lahko vodi v krivično »etiketiranje« tistih, ki niso nosilci določene nepravilnosti, medtem ko resnični negativni pojavi ostanejo neopaženi ...

NASLEDNJE POGLAVJE

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.