PREJŠNJE POGLAVJE

21. NEUVRŠČENOST IN KOMUNIZEM (2/2)

Današnji premislek Marxovih besed, da bo prihodnost človeštva ali komunizem ali barbarstvo, pomeni v glavnem naslednje: Če človeštvo ne bo uspelo obvladati, rešiti sedanjih težavnih problemov (blokovska delitev sveta, prepad med razvitimi in nerazvitimi, razorožitev, energetska kriza, populacijska eksplozija, onesnaževanje okolja, uničevanje biosfere itn.), bo nujno prihajalo do vse ostrejših konfliktov. Bržčas je seveda najnevarnejša vojna. Zelo verjetno je, da bi uporaba nekaterih sodobnih orožij, jedrskega, bakteriološkega, meteorloškega ipd.) v tolikšni meri razdejala naravno in družbenokulturno okolje, ki sta neogibni pogoj človekovega bivanja in vsakega napredovanja, da bi človeštvo, če ne bi bilo nasploh uničeno, zdrsnilo na neko nižjo stopnjo družbenega obstoja (barbarstvo).

Kaže, da je edina priložnost za človeštvo pot politike neuvrščenosti. Prav ozka je ta pot, ki vodi med številnimi nevarnimi čermi in pastmi. Tudi sama neuvrščenost je izpostavljena pritiskom, ki jo hočejo vpreči v voz zdaj tega zdaj onega bloka. Vztrajati je treba pri popolni neodvisnosti, pri neokrnjeni samostojnosti, pa tudi pri popolni zvestobi načelom. V tem pomenu ne vodi v komunizem mnogo različnih poti, kot smo vajeni brati in poslušati vsepovsod, temveč samo ena. Komunist mora biti pobudnik te poti mednarodnega, meddržavnega in interkulturnega dialoga, gospodarske pravičnosti, svetovnega miru, socializma.

ZKJ gre prvenstvo pri praktično teoretičnem artikuliranju in uresničevanju socialističnega proletarskega internacionalizma, ki se povezuje z neuvrščenostjo. Jugoslovanski komunist gotovo ni in ne sme biti abstraktni kozmopolit, pač pa je dejavni sopotnik in simpatizer vseh progresivnih in revolucionarnih gibanj, še posebej tistih v deželah, ki šele stopajo v mednarodno areno.

K samoupravnemu podružbljanju zunanje politike socialistične Jugoslavije sodi tudi to, da komunisti in nekomunisti na svojih delovnih mestih delujejo tako, da splošna načela neuvrščanja, še zlasti pa odnose do držav in organizacij, ki pripadajo gibanju, »prevajajo« v jezik prakse, vsakdanjosti (gospodarsko sodelovanje, kulturni stiki, turizem itn.).

Neuvrščenost in komunizem (to je v svojem bistvu tudi socialistično samoupravljanje) se pogojujeta, medsebojno omogočata. Sta bistvena središčna vidika zdajšnje in jutrišnje progresivne in humane družbene prakse. Sta trdno oporišče za realno upanje v negotovem, nevarnem svetu. Hkrati sta in morata biti vedno bolj tudi inspiracija za komunistovo misel in dejanje.

LITERATURA:

V. Sruk, Nazorska vprašanja, ZO, 1980, str. 132–134

V. Sruk, Filozofsko izrazje in repertorij PZ, 1980, str. 159–160, 177–178

NASLEDNJE POGLAVJE

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.