11. KOMUNISTOV NAZOR IN MISELNA KULTURA (2/2)

O kritičnem in dogmatičnem mišljenju je Roger Garaudy zapisal: »... Zaradi poenostavitve recimo, da je kritično stališče v filozofiji zavest o tem, da vse, kar rečemo o stvarnosti, rečemo mi. Dogmatizem pa je, nasprotno, iluzija ali pretenzija, da smo se ustalili znotraj stvari in da govorimo absolutno in dokončno resnico o njih ...«

To je bistveno, da rečemo mi, ljudje, torej ne neka božanska (onstranska) ali pa birokratska (tostranska) avtoriteta, ki lahko vsili sprejetje dogem.

Kritično, skeptično stališče pomeni tudi to, da ni nobenih »tabu-tem«, tem, o katerih ni dovoljeno niti misliti, kaj šele govoriti ali pisati. Tabu-teme so strahotno nevarne za družbo in seveda za organizacijo. Pomenijo namreč preprosto to, da se o najtežjih problemih, o najbolj zapletenih in nevarnih situacijah ne sme razpravljati, pač pa vsi ponavljanjo neke stare, prazne, neučinkovite obrazce, za katere vsi vedo, da ne pomenijo in ne rešujejo ničesar. Tabu-teme pomenijo nesposobnost za soočenje z določeno problematiko, predstavljajo neke vrste fiksacijo (bolje je problem nerešen zamrzniti, konservirati kot pa tvegati poskus, da bi ga rešili). Birokratizem se rad ograjuje od določenih problemov, bodisi zaradi tega, ker so bili poskusi reševanja na običajen način vseskozi neuspešni, bodisi zaradi tega, ker bi reševanje problema lahko tako ali drugače omajalo birokratsko iracionalno avtoriteto. Skratka, vsaka tabu-tema je birokratski azil.

V marksističnem svetovnem nazoru komunistov gre velik pomen razsežnosti zgodovinskosti. To je bistveno obeležje dialektičnega mišljenja, medtem ko je nezgodovinskost, značilnost t. i. metafizičnega mišljenja. Karl Marx in F. Engels sta utemeljila zgodovinskost na nov, materialistični način. Tako je zgodovinskost izraz za dinamiko, razvojnost, resničnost. Hegel je namreč tudi motril svet, celoto vsega, kar obstaja, dinamično in historično, toda idealistično. Marksistično koncipiranje historičnosti je tudi humanistično oziroma antropološko; svetovna zgodovina je po Marxu proizvodnja človeka s človeškim delom oziroma (de)humaniziranje narave – odvisno pač od kakovosti človekovega odnosa do narave (ustvarjalnega, produktivnega ali destruktivnega, izkoriščevalskega).

Na tem mestu smo omenili le nekaj bistvenih vprašanj, ki zadevajo nazor in miselno kulturo komunista. Bistveno je bržčas to, da se komunist zaveda, da je komunist ali pa ni komunist s svojim nazorom in miselno kulturo, kajti od tega je odvisna njegova celotna dejavnost. Tako kot za svojo dejavnost, je komunist odgovoren tudi za svojo idejnost. Predvsem sam je kriv, če idejno ne napreduje, če se ne usposablja, če se pogreza v rutino in dogmatizem. Komunist nikoli ne bi smel pozabiti, da je komunistična organizacija zgodovinsko-izvorno tudi organizacija znanstvenega utemeljevanja socializma. To ne pomeni slepe zaverovanosti v znanost, pač pa aktiven in kritičen odnos do nje – še posebej do družbenih ved, ki so kajpak za graditev nove družbe še zlasti pomembne.

LITERATURA:

K. Marx – F. Engels, O historičnem materializmu, CZ, 1956, str. 8–9, str. 309

R Garaudy, Marksizem 20. stoletja, MK, 1974, str. 27

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.