V tokratni Teoremi se bomo posvetili vprašanju odvisnosti skozi zrklo freudovske in lacanovske psihoanalitične tradicije. Poskusili bomo odgovoriti, kaj, če sploh, lahko psihoanaliza doprinese našemu razumevanju odvisnosti, katere praktične vrzeli lahko zapolni ter kako opozarja na ključne pomankljivosti mainstream terapevtskih pristopov.

Večina strokovnjakov na tem področju se strinja – ne glede na teoretsko ali klinično orientacijo –, da je odvisnost ena izmed najtežjih patologij za zdraviti. V kolikor niso korenito naslovljeni in transformirani osnovni dejavniki, ki pacienta vedno znova vračajo v njen primež, stoji proces okrevanja na majavih tleh. Če se torej šibka točka psihološke klinike kaže kot redukcija problema odvisnosti na vedenjsko raven, lahko alternativen pristop najdemo v psihoanalitični vedi, ki se zgodovinsko gledano bolj zanima za »globinske« posege – obljublja doseči subjekta na ravni temeljnih psihičnih dinamik, ki ležijo za njegovimi simptomi, namesto, da v njem zgolj natrenira nove vedenjske vzorce.

Lacanovska psihoanaliza načeloma obravnava odvisnost kot težnjo po simplificiranju vprašanja užitka. Če je užitek v stalni napetosti s simbolnim redom, torej je posredovan z jezikom, zakonom in prepovedjo, nudi objekt odvisnosti – največkrat droga – neposreden dostop do užitka in način, kako začasno ukiniti pritisk simbolnega reda, s tem, ko lokalizira užitek v enem objektu in enem ritualu. V tem smislu velja, da se užitek pri odvisnosti ne generira primarno v transgresiji, ampak v simulaciji sveta brez zakona. Tako je odvisnost včasih opisana kot »ne« simbolnemu, kot nekaj, kar »prekine formacijo« in želi vzpostaviti samostojnost od simbolnega reda na nivoju neposrednega užitka. S tem odvisnik loči vprašanje užitka iz intersubjektivnega in relacijskega sveta velikega Drugega. Kakor izpostavlja zgodovinar Russell Jacoby v Družbeni amneziji: »Kult subjektivnosti, dopolnjen s pomočjo drog, omami nezadovoljneže, tako da vidijo v lastni simbolični ali dejanski smrti sámo življenje. Njihova neposrednost prežene kakršnokoli posredovanje. Vztrajno politično in teoretsko mišljenje ni enostavno zavrnjeno, pač pa je pozabljeno in zatrto.«

Odvisnost v tem pogledu ne nasprotuje posameznikovi volji ali njegovemu poskusu nadziranja užitka. Nasprotno, gre za administracijo volje; pomeni poskus, da subjekt postane izključni gospodar svojega užitka, ne da bi ta bil posredovan s simbolnim. Užitek postane simplificiran, zveden na preprosto formulo: uživaj, ostani nezadovoljen – ponovi.