Tot Ou Hard, 2008

Tit Podobnik recenzira ploščo Seuna Kutija, še enega podmladka legendarnega Fele Kutija z njegovo izvorno zasedbo Egypt 80 ...

Ko govorimo o nasledniku Fele Anikulapo Kutija, moramo biti nadvse previdni. A vendar se zdi, da smo v Seunu Anikulapo Kutiju končno našli pravega. Razlogov za to je več. Družina Kuti naj bi namreč izvirala iz starodavne nigerijske rodbine Yoruba, po kateri naj bi prestol očeta vedno prevzel njegov najmlajši in s tem najbolj čil sin. Če vzamemo torej v obzir, da je imel Fela sedemindvajset žena in ob tem le okoli sedem priznanih otrok, prej omenjeno žezlo v Seunovo naročje sicer ne pade tako samoumevno, kot se zdi na prvi pogled, uradno pa le. K temu je treba dodati tudi njegovo prisotnost na očetovih koncertih od konca osemdesetih let dalje, vse do Felove smrti leta 1997.



Družinsko drevo Kutijev je imelo takrat sicer tudi že dodobra uveljavljenega Femija Kutija, ki je, mimogrede, ravnokar, in to po sedmih letih, izdal ploščo, a uradno drugi najstarejši Felov potomec se giba v veliko bolj konformnih vodah kot njegov novi konkurent. In vendar je Seun brez konkurence, saj je podedoval očetov naoljeni orkester, njegovo kolosalno pozo, s seboj pa prinesel nekoliko bolj raskav glas in še bolj jezen izraz na obrazu. O tem smo se konec koncev lahko prepričali tudi par let nazaj na festivalu Druga godba, kjer je bilo v njegovem nastopu moč zaznati vso debelino in ostrino očeta afrobeata. Seveda niso izostale niti priredbe Felovih prepoznavnih dolgometražnih kompozicij, ki jih je bilo nemalokrat kar težko stlačiti na eno stran vinilne plošče. Potrdilo pa se je nenapisano pravilo, da afrobeat najbolj zažge v živo.



Tega dejstva se je Seun nedvomno dobro zavedal, ko je prevzel krmilo funky kolektiva, na katerega bi bil nemara ponosen tudi Maceo Parker, če bi seveda na koncertih vzklikal njegovo ime. Ravno koncertni odri so bili namreč edini pravi poligon piljenja Seunovega zvoka. Kako si sicer drugače razlagati izdajo zgolj enega dolgometražnega ploščka do zdaj? Nekaj materiala z albuma je bilo možno slišati že prej, saj je 'Mosquito Song' krasil promo kompilacijo Druge godbe, lani pa je izšel razširjeni single s po tremi različicami komadov 'Think Africa' in 'Na Oil'. A zdi se, da vse napeljuje predvsem k obisku koncertov, kjer se esenca afrobeata zlahka izmuzne vajetim in prevzame občinstvo.

er

S tega vidika je treba gledati tudi studijska druženja ustvarjalcev tovrstnih muzik. Danes, ko zavoljo sodobne produkcije plošče vse bolj izgubljajo dinamiko, le stežka ven pride izdelek, zmožen izvabiti močne vibracije neposredno iz predvajalnika. A Seunu to vsaj delno uspe, saj je vase vsrkal vso homogenost očetovega orkestra in mu predvsem časovno porezal peruti, poleg tega pa je osvobodil tudi kakšen kitarski solo in malo povišal tempo. Vse torej v skladu s časom, v katerem muzicira. V skladu s časom pa je tudi nekoliko tanjši in bolj suh zvok, iz ujetosti katerega ga sicer še vedno rešujejo impozantni pihalni aranžmaji in všečen razpon afriških spremljevalnih vokalistk. Gre za enega tistih izdelkov, pri katerem poslušalci že vnaprej približno vedo, kaj pričakovati. Zato mu predvidljivosti ne gre zameriti. Mistiki in krepko odebeljenemu žmohtu Felove godbe sicer ne pride blizu, a po lastnih besedah si tega niti ne želi.



Ena stvar, ki je v primerjavi z očetom ostala nespremenjena, je seveda politično sporočilo. Ekvatorialna Afrika je vseskozi prizorišče humanitarnih grozodejstev, na kar ozaveščeni del tamkajšnjih umetnikov vedno znova opozarja. Žalostno je predvsem to, da se v vseh teh letih kaj bistvenega ni spremenilo. In tako tudi Seun vnovič kliče k spremembam, njegov klic pa nedvomno odločneje in markantneje odzvanja s koncertnih odrov. Album namreč razkriva zgolj del indicev, po katerih Seuna imenujejo za naslednika svojega očeta. Zato pa je toliko bolj kompetenten v prikazu Seuna kot samostojnega ustvarjalca z jasnim izročilom.