Dobrodošli v Jutranjem padcu, kjer nadaljujemo z razmišljanjem o naravi in zgodovini cirkusa, ki smo se ga lotili v prejšnji oddaji. Začeli smo z inkluzivno naravo cirkusa kot izrazito ljudske umetnosti, zaključili pa s sodobnejšo zgodovino, ko se je cirkuška scena razdelila na tradicionalni in novi cirkus. Če še niste, lahko prvi del poslušate na naslednji povezavi: https://radiostudent.si/družba/jutranji-padec/razmišljanja-o-naravi-cirkusa

Po drugi svetovni vojni so tudi cirkusantje želeli pisati zgodovino in nastopati v prepoznanih gledaliških dvoranah pred elitno publiko. V 70. letih 20. stoletja je tudi cirkus začel doživljati podobno transformacijo kot na primer sodobni ples, kjer je eksperimentiranje s formo gibanja prišlo v ospredje. Čeprav cirkus nikoli ni očitno politično nastopal v prid subverzije političnega sistema, je vseeno ohranjal svojo avtonomijo kot outsider. Zgodba sodobnega cirkusa pa je zgodba pokoritve identifikaciji močnejšega, preko katere se še naprej ohranja stalni Status quo.

Ne pustimo se zmotiti; cirkus še vedno, 250 let po svojem uradnem začetku, ohranja odprtost do ljudi, ki se v splošni družbi ne znajdejo najbolje. Nekateri so to pozitivno lastnost cirkuške inkluzivnosti spremenili celo v pedagoško metodo, ki je v zadnjih desetletjih postala zelo razširjena in priznana po celi Evropi. Poleg tega so se po celi Evropi odprle tudi umetniške šole, ki so odprte splošni populaciji in kjer se vsak cirkusa željni posameznik lahko nauči cirkuških veščin, če le najde motivacijo in denar.

Francija, ki je zainteresirani javnosti poznana kot cirkuška Meka, namenja velik delež svojega kulturnega budžeta ravno za cirkus in cirkuško izobrazbo, medtem ko Sončni cirkus(po francosko Cirque du Soleil) polni hale okrog sveta in se lahko pohvali z največjo casting agencijo na svetu. Videti je, da je svet sprevidel čare in potencial cirkusa in se končno prebuja iz svojega spanca. Tudi vedno več mladih se zanima za cirkuško kariero z idejo o popolni službi – če slučajno poznate tisti pregovor o treh hobijih za življenje (en za denar, drugi za telo, tretji za kreativnost), je cirkus idealni poklic, saj naj bi zajemal vse tri hkrati.

To je seveda vse super in v redu in ne bi želel trditi drugače, celo nasprotno, tudi sam delim vero in prepričanje v te cirkuške sanje. Lahko bi celo trdil, da si velika večina milenijcev predstavlja in stremi k neke vrste kreativni službi, ki se naj ne bi čutila kot služba, temveč hobi.

Tako kot ostali svet se tudi cirkus ni mogel v nedogled upirati razvoju. Tudi cirkusantke in cirkusantje so si želeli, kar imajo vsi ostali. Zaradi teh teženj se je cirkus danes razvil predvsem v dve smeri – ena je sledila ideji komercialne produkcije za ljudstvo, medtem ko so si drugi želeli kritične veljave in se usmerili v trg visoke umetnosti.

Da se je cirkus komercializiral, ni nič čudnega. Apolitičnost in množična všečnost, ki je tako pritegnila socialistične voditelje, je hkrati tudi zelo tržno uspešna. Komercialna zabava oz. umetnost je v svojem bistvu le zelo spimpana ljudska umetnost. V ljudski in komercialni umetnosti se ohranjajo in reproducirajo le tista dela, katerih skupni imenovalec zajema čimvečje število ljudi. Na planince ali Spider-man sta primera uspešnih in všečnih del, ki se znova in znova reproducirajo. V temu smislu je komercialni cirkus le pustil za sabo to, kar ni bilo uspešno, na primer krotenje živali, in ohranil le akrobatiko ter lepa izklesana telesa v oprijetih bleščečih kostumih.

Bolj je sporna druga plat razvoja sodobnega cirkusa, ne zaradi tega, ker bi bila kakorkoli bolj sporna od komercialnega cirkusa, ampak zaradi potenciala, ki ga ni izkoristila. Govorim o smeri, ki je želela cirkusu dvigniti ugled in ga prikazati kot enakovrednega ostalim umetniškim smerem.

Žalostna pri tem ni sama institucionalizacija in elitizacija cirkusa, bolj direktno zasrbi tisti subverzivni potencial, ki ga je cirkus gojil in ki se ga v tem razvoju ni izkoristilo a bi se ga moralo. Kaj pomeni cirkus, je zmeraj bolj diktirano s strani peščice velikih imen, bodisi elitnih cirkuških šol, ki formirajo in izbirajo mlade talente in tako ustvarjajo ter izpolnjujejo svojo vizijo cirkusa, ali pa tistih nekaj festivalov, ki veljajo za trendseterje in katerih programske odločitve odvzvanjajo po celi Evropi ter vplivajo na uspešnost ali propad novih projektov.

Cirkuški trg se je tako formiral po zgledu razvoja ostalih uprizoritvenih umetnosti. Kot v tipičem ameriškem srednješolskem filmu je iz outsiderja hotel postati frajer oziroma "the cool kid«, a je hkrati na svoje korenine oz. na tisto, kar ga je delalo posebnega. Srečen konec takšnega filma je ponavadi to, da se protagonist zave, da je najbolj srečen takrat, ko je takšen, kot je, vendar pa je vseeno naredil korak naprej pri svojem socialnem življenju in mu na koncu uspe združiti najboljše iz obeh svetov.

V resničnem svetu stvari ne potekajo tako gladko, za določene pravice in načela se je treba boriti. Včasih je treba publiko ali javnost šokirati, ne glede na profitabilnost takšnega dejanja. Cirkus kot novi prišlek v to sodobno umetniško okolje ni nikoli ustvarjal zgodovine. Njegova zgodovina je nastala in se razvijala med ljudstvom, neopazno. Outsiderstvo je lahko pozitivno, vendar ga je treba smiselno izkoristiti.

Mislim, da bi cirkusantje morali neusmiljeno vztrajati pri ohranjanju inkluzivne narave cirkusa, jo nadalje razvijati in jo postaviti v nasprotje ustaljenim praksam elitne produkcije in organizacije sodobne umetnosti. Namesto da bi se proti sistemu upirali samo posamezniki, bi se lahko uprla celotna panoga.

Idealno priložnost za to ima cirkuška scena v Sloveniji, ki je noben ne šljivi pet posto in je finančno in institucionalno skoraj nepodprta. Namesto da sledimo generičnemu razvoju fenomena sodobne umetnosti, bi se lahko temu uprli in sprejeli subverzivno in outsidersko naravo, ki jo ponuja cirkus. Poanta ni v tem, da bi cirkus za vedno ostal outsider, temveč da zaradi svoje narave skozi celotno svojo zgodovino prinaša sanje o drugačnem svetu.

S tem zaključujemo diptih Jutranjega padca o naravi in zgodovini cirkusa. Razmišljal in zgodovinil je Tjaž Juvan.