Dr. Kozma Ahačič: “Avtorji so v resnici želeli zapisati sklep v naslednjem smislu: V pravilniku uporabljene slovnične oblike za ženski spol veljajo za katerikoli sociološki spol. Skratka slovnični spol. Če govorimo o spolu, moramo namreč ločevati več ravni, tu govorim kot jezikoslovec.”

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate jutranjo rubriko Kikokerdáče, ki jo tokrat posvečamo spolno občutljivi rabi slovenskega jezika. Ta je bila namreč povod za okroglo mizo Jezik in spol, ki se je pred štirinajstimi dnevi zgodila na pobudo ljubljanske Filozofske fakultete in Komisije za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki ji predseduje profesor dr. Boris A. Novak.

Tokrat bomo bolj malo teoretizirali. Ali anekdotirali. Še manj sodili, vsaj ne neposredno. Danes bomo citirali. Selekcionirali. Kolažirali. Ločili relevantno od nerelevantnega. Najprej pa še enkrat pogreli ključen povod za debato, ki je v sredo, 23. oktobra, napolnila predavalnico št. 2 ljubljanskega filofaksa.

V uvodnem nagovoru je dekan Filozofske fakultete, sociolog in soorganizator okrogle mize, dr. Roman Kuhar, takole objasnil razloge za dve uri in pol trajajoče srečanje – citiramo: “Marca letos je senat Filozofske fakultete obravnaval nov pravilnik o vrednotenju pedagoškega dela. Med razpravo so nekateri senatorji in senatorke opozorili na problematičnost opombe pod črto v tem pravilniku, ki je določala, da v pravilniku uporabljeni moški slovnični spol velja za oba spola. [...] Senat je zato ustanovil delovno skupino, ki [...] je pripravila predlog spolno občutljive rabe jezika, ta je bil nato obravnavan na senatu in podprt z večino glasov. [...] V razpravi so se oblikovali najmanj trije tabori: prvi menijo, da uporaba moškega slovničnega spola kot nevtralnega ni problematična, ker naj bi moški spol vključeval tudi ženski spol, zato v sklepu senata ne vidijo nobenega smisla. Drugi se strinjajo, da je prevlada moškega slovničnega spola in postavitev žensk zgolj v opombo pod črto res problematična praksa, a se ne strinjajo z rešitvijo, ki jo je podal senat, češ da obstajajo boljše, bolj vključujoče rešitve. Tretji tabor je sklepu senata ploskal, končno naj bi bil zadet udarec patriarhalni kulturi, ki se je ugnezdila tudi v slovenski jezik. [...] Jezik je torej nekaj povsem intimnega, nekateri ga želijo ohraniti v obliki, kot je danes, ker se v njem počutijo udobno. Drugi, ki se v njem počutijo izključene, ga želijo preurediti tako, da bo vključeval tudi njih. [...] Čeprav je sklep senata FF izhodišče današnje razprave, je ta namenjena širši razpravi o uporabi spolno občutljivega jezika v različnih družbenih situacijah. Senat je odločal zgolj o internih aktih, a jezik uporabljamo še marsikje drugje.”

Torej. Delovna skupina je tako iz praktičnih kot načelnih razlogov predlagala preureditev internega pravnega akta, ki je debato o spolno občutljivi rabi jezika – in širše neenakosti žensk in drugih tudi v jeziku deprivilegiranih skupin – spravila v javnost. Odzivov je bilo malo morje. Manj in bolj strokovnih. Ob njih je marsikdo lahko dobil vtis, da gre za nesporazum, za šum v komunikaciji med strokami, predvsem slovenistično in sociološko oziroma filozofsko. Dr. Mojca Šorli, ena izmed govornic na okrogli mizi, meni, da je “do skrajnosti prišlo zaradi napačnih interpretacij in odzivov in ne toliko zaradi predloga samega [...] Izbira moškega slovničnega spola ni več stvar slovničnega pravila, temveč moškosti kot norme. To je ta tragična točka spora.” Bolj kot iskanje posameznih rešitev za partikularne probleme se ji zdi pomembna pripravljenost na drugačne načine razmišljanja.

Kot zagovornica rabe generičnega moškega slovničnega spola je nastopila slovenistka dr. Saška Štumberger, ki je kot argument za preklic sklepa navedla strokovno neutemeljenost posegov, ki temeljijo na enačenju slovničnega in biološkega spola. Ni jih bilo malo, ki so ji odkimavali. Tekom debate je bilo večkrat treba spomniti, da nevtralnih pozicij ni. K temu dodajmo opomin sociologinje dr. Mace Jogan, da nevtralizem pomeni zavestno ohranjanje statusa quo.

Iz publike se je oglasila dr. Branislava Vičar; bila je mnenja, da se je po sprejetju sklepa “ustvarila pozicija, s katere se je pričelo utemeljevati nasprotno pozicijo kot ideološko, medtem ko naj bi bila pa ta pozicija navidezno neideološka”. Z vidika kritične lingvistike, kritične analize diskurza, družbene semiotike ali sociolingvistike je jezik družbena praksa, ki družbene strukture ne le reflektira, temveč jih tudi konstituira in je z njimi v dialoškem razmerju. Jezik delamo in jezik dela. Jezik je performativen – ustvarja to, kar izreka. Dr. Vojko Gorjanc navaja Alternativni slovar angleščine, Websters' First New Intergalactic Wickedary of the English Language avtoric Mary Daly, Jane Caputi in Sudie Rakusin iz leta 1987, kot zgled slovarja, “ki je v resnici jezikovna vaja v tvorbi novih besed in pomenov, a z zelo resnim namenom – dvigniti zavest, da eksplikacija jezikovne norme, torej jezikovni opis, ki temelji na obstoječih jezikovnih praksah, kodira tradicionalne poglede in vrednote, tudi ko gre za spolne identitete, še posebej opise žensk in njihovih aktivnosti v družbi”. Jezikovna neenakost se z jezikovno rabo nenehno reproducira. In krepi.

Debata ni nova. Lahko bi rekli, da gre za nadaljevanje razprave iz sredine devetdesetih, ko se je v javnosti problematiziralo vidnost žensk v diskurzu in seksistično rabo jezika. Vprašanje je bilo, kako preseči v jezikovni sistem vkovani seksizem. Danes pa se zdi, da se ponovno vračamo k vprašanju, zakaj nam je tega sploh treba. Kako smo ponovno prišli do sem? Zaradi birokratske lenobe, pravi dr. Eva D. Bahovec.

Eva D. Bahovec: “Jaz sem Bahovec, ne Bahovčeva.”

Dr. Marko Stabej, slovenist in član delovne skupine, ki je pripravila predlog odmevnega sklepa, je poudaril praktični vidik sprejete rešitve – reševali so čisto konkretno vprašanje, v čisto konkretnem procesu. “Namreč: če je pri vsakem pravilniku, ki ga senat sprejema, vsaj pol ure debate o teh oblikah, je to neracionalno, ker je senat enkrat na mesec in traja največ dve uri.” Rešitev je sprožila plaz obtožb, da gre za poseg v jezikovni sistem. Ni res. V konkretnem primeru je šlo za konkretno jezikoslovno odločitev o internem aktu, ki pa je v javnem prostoru sprožila širšo debato. “Upam, da se bo razprava o sklepu premaknila k širši razpravi o npr. [...] izmenični uporabi ženskega in moškega spola v slovenski zakonodaji na državni ravni. To bi bil res velik poseg v jezikovno prakso, ko pa gre za Filozofsko fakulteto, je naš senat odločal o internih normativnih aktih, o teh pa imamo pravico na tej instituciji odločati sami, skladno z internimi pravili,” je še dodal dr. Gorjanc. “Gre za poseg v jezikovno rabo in sicer s stališča spolno občutljivega jezika,” je bilo slišati s strani dekanje Fakultete za družbene vede in slovenistke dr. Monike Kalin Golob. In nenazadnje gre za pravni akt, ki je že sam po sebi “nasilje nad realnostjo”, je dodal dr. Stabej.

Dr. Marko Stabej: “Druga možnost, ki smo jo imeli, pa je bila, da bi naredili korak nazaj in rekli, o tem nima smisla razpravljati, dajmo še to ‘footnoto’ ukinit, saj je vse v redu.”

Nemalo je bilo tudi govora o možnih alternativah. Tako dr. Gorjanc kot dr. Šorli sta se strinjala, da “ko gre za vprašanje vidnosti spola, ni treba iskati uniformnih rešitev, še manj pa tistih, ki prihajajo iz pozicije moči. Tako je podčrtaj odlična rešitev za določene žanre. Za interne normativne akte, žanr, za katerega je bila uvedena sprememba na Filozofski fakulteti, je predlagana rešitev odlična.” Iskanje ene same splošne rešitve za vse sporazumevalne situacije, za vse vrste besedil, se bo morda celo izkazalo za kontraproduktivno.

K preigravanju več skladenjskih in pomenskih zmožnosti slovenskega jezika je pozvala profesorica dr. Andreja Žele. Slovenščina sodi med morfološko izredno razvite slovanske jezike – kar pomeni, da je sistem končniških oblik zelo razvit. Zgodovinska naloga, pravi dr. Boris A. Novak, je kultiviranje teh oblik in raziskava novih ali pa, žal, nekaterih zaprtih možnosti za izražanje obeh spolov. “Slovenska slovenistika je skozi desetletja tako rekoč izvrgla uporabo trpnika oz. pasiva iz žive rabe, češ da trpnik ne ustreza naravi slovenskega jezika. Lahko se sprašujemo, od kod ta aroganca in povzdigovanje principa aktivnosti pri narodu, ki ga je Šalamun upodobil kot prehlajeni predmet zgodovine.” Uporaba pasiva bi bila eden izmed možnih izhodov za pravne formulacije, ki jih ni mogoče zelo elegantno razrešiti z uporabo enega ali drugega slovničnega spola, je še dodal pesnik. Sam ne podpira tovrstnih dekretov, občutek ima namreč, da pomenijo neko vrsto nostalgije nekaterih jezikoslovcev po časih, ko so lahko normativno urejali jezik. “Ti časi so minili in skrajni čas je, da se s tem sprijaznijo. In da jezik kultivirajo in negujejo z vsem spoštovanjem in ljubeznijo.”

Pesnica Anja Golob: “Tule se zdaj ne bi spuščala v te petelinje boje, ki smo jih zdajle videli, a ne.”

Med občinstvom je bila tudi pesnica Anja Golob. Predstavila je svoj predlog konkretne rešitve, namreč da bi vsak poleg oblike, ki jo sicer uporablja, pa naj bo ta za ženski, srednji ali moški spol, ob spolno zaznamovanih besedah dodal še podčrtaj. Ta naj bi označeval prazno splošno mesto, ki ga bralec_ sam zapolni glede na njegovo interpretacijo in potrebe. Meni, da je znak inkluziven in demokratičen in ne posega v slovnico ali ustaljena pravila.

Anja Golob: Aja, mimogrede, ne obstajata samo dva spola, samo toliko.

Podčrtaj se uveljavlja za zaznamovanje nebinarnih spolnih identitet. Omogoča pa tudi destabilizacijo spolnega binarizma v jeziku. Dr. Branislava Vičar še dodaja, da se “moramo zmeraj zavedati pozicije, s katere govorimo, kajti če je to cisnormativna pozicija ali katerakoli normativna moškosrediščna pozicija, to že v začetku onemogoča sodelovanje, onemogoča spoštovanje in tudi onemogoča konstruktivne rešitve. Ko je Judith Butler hotela opozoriti na to, da tudi jezik lahko diskriminira, je rekla ‘jezik rani, ampak jezik je tudi ranljiv’, to pomeni, da je tudi odprt za destabilizacijo.”

Glasbeni premor: All Strings Detached, Superwoman, ZARŠ Records, 2017

Drugo polovičko oddaje bomo namenili sociološkemu pogledu. Okrogle mize, ki se je pričela ob 18.30, se je udeležil tudi …

Dr. Rastko Močnik: “Najprej se opravičujem, ker sem zamudil, zapomnil sem si, da je ta zbor ob sedmih, sem prišel sem, pa ni bilo nobenega. Pa sem še malo počakal.”

Poanta dr. Rastka Močnika je bila ta: “Konfuzija nastaja zaradi mešanja empirične osebne okoliščine in pasifikacije po zakonskih ureditvah.” Četudi smo ženske pravnopolitično enakopravne, pa vrsta kulturnih klišejev in seksualnih šovinizmov ohranja našo podrejeno in izkoriščano vlogo. In tu vstopi pojasnilo vloge buržoaznega prava, ki, razlaga Močnik, je pomenilo bistveno prelomnico v zgodovini z dvema ukrepoma: “Prvič, izvrglo je osebno okoliščino iz pravne ureditve. Pravnopolitične osebe so enakopravne in svobodne ne glede na osebno okoliščino, kamor spada tudi spol kot sexus. Drugič, evakuiralo je religijo iz urejanja medčloveških razmer, žal jo je nadomestilo z moralo, dominantno in prevladujočo, ampak tudi to je napredek.” Močnikovo nelagodje ob sklepu senata izhaja iz občutka, “da se omejuje na ideološko raven in ne zadeva materialnih, strukturnih vzrokov za izkoriščanje in zatiranje žensk”. Na sklep senata gleda kot na ponovno uvajanje osebnih okoliščin v buržoazno pravno ureditev, kar je po njegovem degresivni moment. “Odpira se vprašanje, koliko osebnih okoliščin moramo vpeljati v normativo in zakonodajo, da bomo zagotovili pravno svobodo in enakopravnost. To je napačno vprašanje! Francoska revolucija je naredila univerzalistično gesto: To ni pomembno!”

Dr. Boris A. Novak: “Kar pa zadeva to naravnost malce obsesivno priseganje na ženske oblike, imam občutek, da gre za val politične korektnosti, v katerem se je dovolj pofočkati, dovolj je podpisati peticijo. In tukaj se mi zdi, da je potrebno iti nazaj tudi nenazadnje k izvorom feminizma in k Virginiji Woolf in k sporočilu "A Room of One's Own": potrebna je soba, potrebni so pogoji dela, potrebna je tudi osvoboditev na socialnem in ekonomskem področju, medtem ko je ta vrsta pofočkanja, oprostite, smešna.”

Tudi pesnik dr. Boris A. Novak se je zavzel za več modrosti, absolutno spoštovanje pravic žensk in v prvi vrsti spoštovanje naših realnih pravic. “Neprimerno večji problem žensk, tudi na univerzi, je v tem, da opravljajo dvojno delo, da morajo izpolnjevati nenavadno hude, visoke kriterije in da niso deležne nikakršne milosti sistema.” (milosti!, khm!) Besedo je povezovalka dogodka, novinarka Ksenija Horvat, dala tudi dr. Maci Jogan: “Ko so ženske zahtevale vstop na univerzo, se je pojavila izrazita ideološka razprava, ki je bila izrazito moškotvorna, v kateri se je svarilo, da bodo ženske vnesle moralni nered, kajti kako bi pa lahko bile skupaj z moškimi kolegi, ki so bili strogo racionalni, razumni.” Ženske so v znanosti nastopale kot zdraharice: “Zdaj vidimo, da ko se je kadarkoli v zgodovini pojavila zahteva, da bi bilo treba upoštevati, od jezika pa do pravne regulacije, da ni samo en spol, ki daje ves ton družbi, ampak je to tudi tisti drugi spol, gre za ta dva spola, ki sta družbotvorna, je bil v družbi problem. V Sloveniji smo priča temu, da se nekateri trudijo, da bi se ženske končno vrnile tja, kamor po naravi spadajo, in zaradi tega tudi ne moremo biti presenečeni, če so študentje na FDV nasprotovali sklepu, ker so bili že vzgajani v tako imenovanem nevtralizmu. [...] Ko sem začela pred davnimi leti, leta 1965, delovati na tej fakulteti, kjer sem tudi diplomirala in doktorirala, [...] sem bila vseskozi označevana kot asistent. V tem prostoru je več desetletij trajalo, [...] da smo si izborile pravico do tega, da se naslavljamo ne ‘tovarišica’ ali pa ‘gospa doktor’, ampak ‘doktorica’ in tako naprej. Verjetno bo trajalo še veliko časa, preden se bodo izoblikovale nove samoumevnosti. Če ne bi bilo tega obrata na FF, bi še naprej prevladoval molk. Nekje se je začelo.”

Če se pred intervencijo na Filozofski fakulteti posameznice niso čutile nagovorjene, je zdaj slika zrcalna. Posamezniki se ne čutijo vključene. In ta izkušnja je pomembna, je bil mnenja dr. Gorjanc. Navsezadnje bi sklep senata lahko vzeli za eksperiment. To je bila simbolna gesta, ki nikakor ni posegla v slovnico ali pravopis, je pa razkrila (ne)zrelost akademske sfere in širše javnosti v zvezi s prelamljanjem enačaja med normo in moškim.

Povzemala in kolažirala študentka_ Ajda, brala_ Benjamin in Ajda, tehniciral_ Špiler.

Pesnik dr. Boris A. Novak: “In naj rečem v kleni slovenščini: Sve su ostalo nianse.”

Posnetek okrogle mize:

***********************************

Dr. Roman Kuhar je za naslednje leto napovedal interdisciplinarni posvet na isto temo, ki se bo zgodil ob 100-letnici univerze.

Sektor za enake možnosti bo v kratkem objavil tudi smernice za občutljivo rabo jezika.

Anja Banko, RŠ: In beseda je ženska postala