In beseda je ženska postala

In beseda je ženska postala

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 6. 2018 - 13.00

»Ljubljanska filozofska fakulteta s feministično ideologijo nasilno nad slovenski jezik!« in »Želela sem si, da bi bila to zgolj prvoaprilska šala,« pravi piska članka na portalu Domovina.si.

Oja, marsikdo si je želel, da je vse skupaj samo prvoaprilska šala. Namreč, predvsem vsi kupi gnoja in slabe argumentacije, ki se še kar razlivajo tu in tam, levo in desno, pomešano na način, da nihče več ne ve, kaj je kura in jajce in ali pred ki-ko-ker-da-če še vedno vejica skače. A ne bojte se, drage moje in dragi moji, pred ki-ko-ker-da-če še vedno vejica skače. Ker se pravzaprav ni zgodilo ničesar, četudi se je pripetilo mnogo. Predvsem imamo po dolgem času tudi izven obdobja mature v slovenskem javnem prostoru na sporedu oz. tokrat kar pravcatem tnalu vprašanje slovenskega jezika.

A žal, kot se spodobi za raven kulture javnih debat v našem malem kotlu na sončni strani Alp, se zdi možnost kakršnekoli razumne artikulacije, argumentacije in problematizacije enostavno skorajda nična. Piska tega prispevka sem sicer imela dober namen prebrati vse odzive in komentarje na odmevni 41. sklep Senata ljubljanske FF, ampak sem na eni točki enostavno obupala. Ker zakaj bi brali gomile sovražnega govora nepoučenih manipulatorjev, ki čisto v vsem vidijo napad na svojo sveto osebo, predvsem pa se trenutno dogajajo veliko bolj pomembne reči, kot je npr. svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji, in obenem, potihonko, poskus dviga starostne dobe za odhod ruskega selstva v penzijo, kar se je zgodilo prvič po svinčenih stalinskih časih l. 1932. V nogometni evforiji je to seveda skorajda nevidno odšlo mimo, četudi bistveno vpliva na ruski vsakdan, veliko bolj kot kratek interni fakultetni sklepčič. A tudi ruska nogometna ekipa se že dolgo ni takole dobro borila – vsaj glede na rezultat ne, medtem ko se slovenski intelektualci oz. vsak, ki ima pet minut časa preveč, še vedno enako slabo borijo za kakršenkoli prav.

Po tem športnem premoru pa nazaj k bolj resnim vprašanjem. Na bolj splošni ravni dotični prigodek odpira problematiko rabe jezika oz., natančneje, občutljive spolne rabe jezika in še natančneje občutljive spolne rabe jezika v uradnih dokumentih oz. v uradnih, javnih situacijah. Pri tem se očitno krešeta dva pristopa k jeziku; torej strogo jezikoslovni, ki je bližje pojmom normativnosti in tradicionalnosti, ter sociolingvistični, ki je bolj kot v črko zakona zagledan v prožnost jezika, kot se pne med uporabniki oz. sociumom in samim jezikovnim sistemom oz. jezikovno normo.

Jezik kot sistem je objektivna stvarnost, in ne mrtva danost, saj ga rabimo in spreminjamo njegovi uporabniki. Zakaj se nečemu reče tako, je vsaj v bistvu večine besed vprašanje kura-jajce. Seveda, etimologija, semantika in historično jezikoslovje marsikaj pojasnijo, Saussure npr. govori o konsenzu, ki določa, da je označenec označevalec, pa vendar. Na koncu je kura in je jajce. Oz. je jajce in je kura. In kot sta se razvijala človek in svet, se je razvijal tudi jezik - krivil in vihal se je njegov sistem. Sicer počasi, a vztrajno. Nove realije so zahtevale nove besede, da so se v svetnost sploh vzpostavile. Pomislimo! Kako lepa in sijoča je bila beseda elektrifikacija, ko je z vsem žarom vstopila v skorajda srednjeveško Rusijo 20. stoletja, tako lepa, da so jo slavili pesniki, drugi pa z njo poimenovali novorojenčke. In ko so stvari izginjale, so z njimi izginjale tudi besede ali pa so se ohranile in prenesle v drugačnem pomenu, ki je morda odmev tiste realnosti, ki so jo nekdaj označevale. Razmerje med jezikom in njegovimi uporabniki torej vsekakor ni enostransko, kaj šele avtoritarno utemeljeno.

Tako kot jezik – po humboldtovsko – določa horizont našega pogleda, tako tudi mi, njegovi porabniki in nosilci, določamo njegov obraz in značaj. Le da je jezik sistem in spreminjati sisteme gre milo rečeno … počasi. A jezik kot sistem, tak, torej na sebi, ni rdeč, bel, izključevalen, šovinističen itd. Še več, če smo že ravno pri problemu spola v jeziku, veljajo slovanski jeziki s svojimi oblikoslovnimi, besedotvornimi in skladenjskimi normami v tem kontekstu celo za bolj demokratične. Jezik (če za dani kontekst te razprave odmislimo mislece, kot so Potebnja, Florenski ipd.) duše in značaja nima – podobno, če se malce šaljivo navežemo na obravnavni kontekst, v katerem je obravnavani problem nastal - kot radi rečemo za birokratske sisteme in njihove suhoparno-komplicirano-namnožene obrazce.

Značaj in dušo jeziku, tako kot vsem orodjem, dajemo njegovi uporabniki. Jezik, kot to dokazuje njegov večtisočletni razvoj, deluje po principu ekonomičnosti in je na prvem mestu vključujoč, in ne izključujoč, saj teži k temu, da bi čim manj komplicirano in čim bolj učinkovito podajal oz. prevajal svet. In kot se je izkazalo, je v tem kontekstu, čistokrvno slovničnem, najbolj učinkovita in oblikovno najmanj komplicirana oblika v slovanskih jezikih pač moški spol. Pomislimo samo na pogostnost oblik sklanjanja samostalnika tipa »vodja« – ta gre namreč po ženski in moški sklanjatvi –; katere so pogostejše? Da, odgovor je moške oblike. In ne, čistokrvno slovnično, jezik nima nobene zlobne namere, da bi izključil ženski spol – torej biološki in družbeni ženski spol. Moška je preprosto lažja za uporabo. Če iščete še kakšen argument, zakaj je čistokrvno slovnično stanje jezika danes tako, kot je, si za začetek odprite kakšen učbenik stare cerkvene slovanščine in takoj vam bo postalo slabo ob vseh sklanjatvenih in spregatvenih tabelah, ki se jih je treba nadrkati na pamet. Toliko, zelo površno in nahitro v bran jezikovnemu sistemu, ki ni hudobni oče z velikim falosom, ki izganja ženske v kuhinjski kot.

Hudobni oče z velikim falosom je kvečjemu dejanski biološki in družbeni moški spol. Mišljen na način, kot so ga iz razmerja med označencem in označevalcem dregnile misleci (mhm, pa že imamo problem), kot so npr. Hélène Cixous , Julia Kristeva ali Luce Irigary. Ženske so si skozi zgodovino svojo besedo in prostor v javnem oz. družbenem šele morale izboriti. In ko so spregovorile, so spregovorile v jeziku, kot je že bil vzpostavljen. Vztrajno, a tekom časa in boja se je npr. na semantični ravni izoblikovalo besedišče, ki je opisovalo tudi njihov svet, od zdravnice pa do gospe profesorice ali dekanje, ki so glede na zgodovino jezika relativno mlade besede. Oz. so binarno simetrične izpeljave nevtralnih oblik moškega slovničnega spola. Podčrtano slovničnega, četudi - da, seveda – družbeno moškega. Čeprav na besedotvorni ravni slovenski jezik izkazuje, za razliko od npr. francoskega in angleškega, veliko večjo prožnost, se vsaj na oblikoslovni in sintaktični ravni zatakne.

Saj poznamo pravilo: »Janez, Metka in Tinka so šli po cesti domov«. In ne – »Janez, Metka in Tinka so šle po cesti domov«. S temi primeri smo se sicer odmaknili od problemov falocentričnega diskurza, kot so ga izpostavljale omenjene »misleci«, kajne, oh! ti neprožnost jezika . Pa dajmo na tem mestu skovat mislecinje. Naj bodo v perspektivi ideoloških in sociolingivističnih argumentov ta velika imena za dani kontekst dovolj, da opozorijo na relevantnost obravnavane problematike, kajti za konec velja izpostaviti še eno pomembno notico.

Obravnavana problematika se kaže kot potentno zanimiva tudi, ker odpira vprašanje načina sprejemanja sprememb. Direktiva za spremembo je tokrat prišla od zgoraj: torej oblastnik, nosilec moči je določil, da je trenutno stanje nevzdržno in ga je treba spremeniti vsaj na zadovoljivo raven, kot sklep FF ocenjujejo njegovi zagovorniki. A močan negativen odziv na sklep kaže, da »tisti spodaj« niso zadovoljni, še več, veliko jih kakršnegakoli smisla v sprejetem sklepu sploh ne vidi in ga občutijo kot nevarnega. Tak odziv kaže, da širše gledano na tovrstne spremembe torej še nismo pripravljeni, kar v prvi vrsti odseva predvsem očitno še vedno precejšno nerazumevanje, površno rečeno, feminizma, ki se očitno še vedno kaže kot čarovnica na leteči metli, vsakič, ko se uporabi beseda »ženska, ženski, žensko«.

A pustimo to obširno tematiko v danem kontekstu ob strani. Kar nakazujejo odzivi na obravnavani sklep, je način odnosa nosilcev jezika do jezika samega. Zdi se, da vsak od vpletenih razume jezik kot svoj in da potemtakem z njim dela, kar mu srce poželi. Vendar jezik ni lastnina, četudi je hkrati vse tisto, kar smo. Naš svet sega do meja našega jezika - česar ne razumemo, ne moremo misliti, izraziti ali podati. In prav zato je treba jezik širiti, ukrivljati, a obenem dopustiti, da se – kot se je do zdaj vedno in od nekdaj – po stopinjah njegovih nosilcev postopoma širi in ukrivlja sam. Kar je pri vsem tem najbolj pomembno – do jezika je treba imeti odnos, jezika se je treba učiti, ga razumeti in se šele potem z njim igrati.

A obenem jezik ni nedolžna igra, če je sploh igra. Zato se prenehajmo igrati z jezikom na način, da z njim lovimo čarovnice, ker ko bo čarovnica prijela jezik med svoje zobe, takrat bo postalo nevarno. V tej rahlo nesrečni metafori čarovnica ni ženska, temveč ideologija. Ker saj vemo, kaj se zgodi, ko ideologija podvrže svet, če se vrnemo nazaj k Rusom. Spomnite se sveta, kot ga je izgradil nesrečen stalinski primer, ki se ni branil absolutistično spreminjati jezika in tako ustvariti svet paranoje ter izničiti človeka v novem pomenu besede človek. Toliko.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

nič ne pogovarja z Muanisom?

to pa zveni metafizično wowa

in potem vidiš lunota in se mesecnica pokaže v mesečniku...butalnica okrog
osličine dlake

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.