Kilav komentar

Kratka zgodovina kmetstva pri nas, 2. del: sedanji časi

Potem ko smo v zadnji oddaji podali precej zgoščen pregled kratke zgodovine kmetstva pri nas, od propada Rimskega cesarstva do tranzicije v devetdesetih, se bomo tokrat za nekaj trenutkov ustavili v sodobnosti. Na hitro bomo popisali nekaj družbenih procesov, ki jih poganja sprememba družbenega sistema iz nekdanje socialistične v neoliberalno družbeno ureditev. Podeželje namreč ni nikakršna nedotaknjena oaza, kakor si ga pogosto zamišljamo v svojih sanjskih pobegih iz mestne ujetosti, temveč ga enako zaznamujejo temeljiti procesi preoblikovanja, ki jih vodita kapitalistična ekspanzija in akumulacija profita. Če na ravni mest govorimo o elitizaciji, turistifikaciji in gentrifikaciji, lahko na podeželju v zadnjih desetletjih sledimo sorodnim procesom, ki so del vključevanja širše regije v neoliberalni kapitalizem. Ti pa seveda v lokalnem kontekstu privzamejo neko svojo obliko, ki je vsakokrat družbeno in zgodovinsko pogojena.

Morda je zato na začetku dobro omeniti, da je že socialistična ureditev krepko prispevala k preoblikovanju podeželja, saj je ta enako kot kapitalizem v sebi nosila idejo napredka in razvoja. V tej miselni shemi med osrednjimi sredstvi za dosego blaginje nastopajo tehnološke novitete in industrializacija proizvodnje, obenem pa je v vlogi glavnega akterja družbenih sprememb v tem času nastopal delavec in ne kmet. Poleg tega, da socializem ni bil ravno okolju prijazna ideologija, je njegova zapuščina specifična pojavnost podeželja, ki so ga zaznamovali tudi tovarniški kompleksi v manjših krajih in razvoj posebnega profila kmeta, ki je hkrati tudi delavec v tovarni.

Od tod je sprememba družbene ureditve v devetdesetih letih 20. stoletja vodila v povečevanje kapitalistične akumulacije na podeželju, in sicer prek različnih strategij. Te se osredotočajo predvsem na to, kako iz koščka zemlje iztržiti čim več denarja, s čimer nadalje preoblikujejo njegov namen, vsebino in videz. Pomemben del razvoja je bila privatizacija nekoč skupne zemlje in skupne infrastrukture, denimo različnih zadrug in njihovih objektov, s čimer je bila zmanjšana priložnost za kolektivno pridelavo in predelavo hrane.

Poleg tega lahko omenimo, da obči trendi spreminjanja ureditve niso pomembno spodbudili pogojev za razvoj malih samooskrbnih kmetij. Tudi s priključitvijo Evropski uniji so bili z dodatno birokratizacijo še natančneje določeni predpisani načini kmetovanja, ki s svojimi načini subvencioniranja v večji meri spodbujajo intenzivno kmetovanje, po pravilu osredotočeno na vzgojo monokulturnih nasadov in uporabo pesticidov. Ker je kmetovanje težaško delo, obenem pa na podeželju iz različnih razlogov primanjkuje drugih zaposlitev, se v zadnjih desetletjih zmanjšuje delež prebivalstva, ki tako ali drugače živi od obdelovanja zemlje.

Po drugi strani pa se na podeželje dandanes pogosto selijo ljudje iz mest. Temu ponovno botrujejo različni razlogi, med katerimi lahko omenimo gentrifikacijo mest, ki revnejše prebivalstvo zaradi visokih cen nepremičnin potiska na obrobje urbanih jeder. Še pogosteje se v zadnjih desetletjih na podeželje seli srednji in višji razred, ki skozi realizacijo svojih sanj o mirnem družinskem kotičku v naravi spreminja podeželska okolja iz vaških skupnosti v predmestja.

Ta proces iz ruralnih okolij ustvarja primestna spalna naselja z individualiziranim načinom življenja, skupaj z infrastrukturo, ki ga podpira in servisira. Poleg sprememb na ravni izgleda se tako zastavlja tudi vprašanje o delovanju tovrstnih enklav, saj se te iz vaških skupnosti pogosto spreminjajo v rezervate med seboj nepovezanih potrošnikov, ki slučajno živijo v istem kraju.

Med družbenimi procesi, ki danes pomembno vplivajo na slovensko podeželje, lahko omenimo še dve pogosti strategiji za povečevanje profitnih marž. Prva je proces turistifikacije podeželja, v katerem turizem vstopi v lokalna okolja kot rešilna bilka za zaposlovanje lokalnega prebivalstva, ki ne zmore več živeti samo od zemlje. Ta panoga marsikomu zagotovo lajša življenje, obenem pa omogoča pretočnost ljudi in s tem potencial za izmenjavo idej, a je vseeno treba poudariti njene negativne vidike.

Poleg obremenitve prometne in komunalne infrastrukture, za katero pogosto ni primerno poskrbljeno, je problematično tudi, da trženje naravnih, kulturnih in drugih znamenitosti, v katere se steka javni denar, običajno prinese določeno zamejevanje dostopa za revnejše posameznike in lokalno prebivalstvo ter s tem zapiranje življenjskega prostora za skupnost. Ta se preusmeri v zadovoljevanje turističnih potreb, kar lahko v nekaj korakih vodi v poslabšanje pogojev življenja, ki se kaže, denimo, v nedostopnosti bivališč zaradi njihovega preoblikovanja v kratkotrajne namestitve, dvigu cen osnovnih dobrin ali prekarizaciji od turistične sezone odvisnih zaposlitev.

Zadnja strategija, ki jo bomo tokrat omenili, je umeščanje različnih škodljivih projektov v marginalizirana podeželska okolja. Med njimi lahko omenimo bodisi okoljsko sporne industrije, ki dolgoročno uničujejo zemljo in s tem možnosti za njeno obdelavo, bodisi velike infrastrukturne projekte, ki so tudi pri nas v času koronakrize dobili nov zamah. Te na eni strani poganjajo velike energetske potrebe gospodarstva in hitri dobički, ki jih omogoča njihova gradnja, na drugi strani pa nuja po servisiranju globalnih krogotokov kapitala.

Gradnja novih cest, železniških tirov, plinovodov in hidroelektrarn, a tudi dograjevanje pristanišč, letališč in skladišč ter drugi logistični projekti, povezani s procesi hitrega premikanja dobrin v globaliziranem kapitalizmu, praviloma zahtevajo uničevanje obdelovalnih površin in naravnih habitatov, obenem pa ne prinašajo omembe vrednih novih zaposlitev, oziroma če že, so te slabše plačane. Lokalnemu prebivalstvu, ki je žrtvovalo svoj standard življenja, se namreč zlahka primeri, da od takšnih projektov pravzaprav nima čisto nič, čeprav živi ob pomembnih prometnih žilah, saj te povezujejo izključno različne centre.

Tako, bodi za danes dovolj. Obdelali smo torej nekaj problematičnih družbenih procesov, ki s svojim preoblikovanjem podeželja bolj ko ne uničujejo naravno krajino in onemogočajo delo na zemlji. Ker pa je to osnovni pogoj za samooskrbo skupnosti, se bomo v prihodnji oddaji osredotočili na to, ali se v danih pogojih vendarle da kaj storiti.

Da bo volk sit in koza cela: uporaba pastirskih psov pri varni paši

V osrednjem delu današnje oddaje Kilavo seme bomo spregovorili o varni paši in se osredotočili na vlogo pastirskih psov pri varovanju živine pred napadi velikih zveri. V ločenih pogovorih smo se o tej temi pogovarjali s Tomažem Bercetom, biologom, ki se ukvarja s koordiniranjem preprečevanja škode po velikih zvereh in varne paše na Zavodu za gozdove Slovenije, ter z Emilom Pižmohtom, ki se posveča vzreji in vzgoji pastirskih psov, sicer pa se ljubiteljsko ukvarja tudi s kmetovanjem – goji ovce, koze in kokoške ter prideluje sadje – in je član Kluba kraških ovčarjev Slovenije (KKOS).

Kilave čirečare: Buča

Buča je skupno ime za celoten rod Cucurbita in spada v družino bučevk (Cucurbitaceae). Poznamo več vrst buč; med njimi muškatno bučo, smokvolistno bučo, bučo velikanko in nam najbolj znano navadno bučo (Cucurbita pepo). Buča je precej stara kulturna rastlina, ki naj bi jo v Evropo prinesli španski kolonialisti iz Amerike. Nekatere izmed njih so strupene, najbolj uporabni deli buč pa so njihovo meso in semena, iz katerih se stiska olje. V slovenskem prostoru buče poznamo še pod imeni bila, cuka, koča, malovina, plotnica in tikva. Poleg uporabnih vrednosti je z bučami mogoče tudi čarati, njihova glavna moč pa je splošna zaščita.

Buče, ki jih obesimo nad vrata, hišo varujejo pred učaranostjo. Koščki buče, ki jih damo v žep ali v denarnico, odganjajo zlo. Iz njih lahko naredimo tudi ropotulje, in sicer tako, da jih od znotraj očistimo in vanje vstavimo nekaj fižolovih zrn. S takimi ropotuljami lahko odganjamo zle duhove in podobno slabo energijo. Če buči odrežemo vrh in v očiščeno bučo nalijemo vodo, ta postane posoda za prerokovanje, s katero lahko napovemo prihodnost.

Recept mojstra Jadrana: Francoska solata