Problem: Nutrije

Na območju Ljubljanskega barja naj bi se po izredni odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano začel izvajati naravovarstveni ukrep odstranitve nutrije kot invazivne tujerodne vrste iz naravnega okolja. Nutrije, ki jih je iz prostorov krznarske industrije izpustil človek, s svojim prehranjevanjem namreč uničujejo vodno in obvodno vegetacijo ter spreminjajo ekosistem tudi na škodo drugih vrst. Peticija proti poboju nutrij je sprožila javno razpravo, v kateri se precej črno-belo prikazuje na eni strani »ljubitelje živali« in na drugi strani »stroko«.

Suho kmetovanje v Sonorski puščavi

V tokratnem osrednjem delu smo se pogovarjali Z Nino Sajovec iz Ajo centra za trajnostno kmetijstvo - Ajo Center for Sustainable Agriculture, iz Arizone v ZDA. Organizacija podpira razvoj trajnostnega in pravičnega lokalnega prehranskega sistema v Aju, Arizoni in v skupnosti Tohono O'odham staroselcev. V organizaciji staroselcev se ukvarjajo s kmetijskim izobraževanjem, spodbujajo lokalni gospodarski razvoj, med drugim pa tudi ohranjajo in spodbujajo tradicionalno kmetijstvo. Z Nino Sajovec smo se pogovarjali predvsem o suhem kmetovanju oziroma »dryland farming«.

https://www.facebook.com/AjoCSA . https://www.ajocsa.com/

Vrtnarski kemični kotiček: molibden

Vege recept tovarišice Gabi: ohrovtovi polpeti

*********************************************************************************

Kilav komentar

Problem: Nutrije

Na območju Ljubljanskega barja naj bi se po izredni odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano začel izvajati naravovarstveni ukrep odstranitve nutrije kot invazivne tujerodne vrste iz naravnega okolja. Nutrije, ki jih je iz prostorov krznarske industrije izpustil človek, s svojim prehranjevanjem namreč uničujejo vodno in obvodno vegetacijo ter spreminjajo ekosistem tudi na škodo drugih vrst. Peticija proti poboju nutrij je sprožila javno razpravo, v kateri se precej črno-belo prikazuje na eni strani »ljubitelje živali« in na drugi strani »stroko«.

A vendar ni prvič, da smo priča vpeljevanju protokolov odstranitve invazivnih tujerodnih vrst pri nas. Dober primer je odstranjevanje popisanih sklednic (vsakomur poznani podvrsti rumenovratka in rdečevratka), za katere ni obstajal niti poskus vzpostavitve zavetišč ali urejanja ponovnih posvojitev, čeprav sta bila oba pristopa prednostno predlagana tudi v strokovnih podlagah za obvladovanje popisana sklednice, ki jih je pripravil Zavod Republike Slovenije za varstvo narave v letu 2018. Obveljalo je načelo, da se tujerodne želve evtanazira v skladu z Zakonom o zaščiti živali. Že če pogledamo prakse sosednje Italije, vidimo, da so drugačni pristopi brez usmrtitve možni, preizkušeni in dajejo želene rezultate. Zakaj torej niso mogoči pri nas?

V primeru nutrij so tako zavetišča kot posvojitve žal utopične. Imeti nekaj kilogramov težkega oranžnozobega sesalca v kopalnici, je odločitev, ki bi jo lahko sprejeli le tisti, ki bi žival zavoljo ohranjanja pri življenju potisnili v doživljenjski stres. Pri nujnosti odstrela nutrij, ki znajo tako prikupno grizljati košček jabolka, se stroka naslanja na konvencije, uredbe in sezname Evropske unije. Dejstvo je, da nam Evropa narekuje, da je treba invazivne tujerodne vrste izloviti na celotnem območju pojavljanja. Dejstvo je tudi, da nam Evropa narekuje, da moramo spremljati stanje vrst in habitatnih tipov znotraj Natura 2000 območij, a za marsikatero vrsto nimamo recentnih podatkov.

Vpeljevanje vsakovrstnih nepremišljenih protokolov, je, sodeč po izkušnjah, žal premnogokrat končno. Tokrat se odloča za usmrtitev na podlagi smernic Evropske unije in aktivno izogiba deljenju informacij, ki si jih kot vedoželjna in živaloljubska javnost ter stroka želimo. Kot na primer: Zakaj sterilizacija ni primerna metoda po mnenju stroke? Zato ker je mama Evropa rekla odstranitev? Ker ne gre za izolirano populacijo, čeprav se zavedamo, da popoln izlov, sploh v urbanih okoljih ne bo mogoč? Kje so alternative, ki bi lahko delovale na dolgi rok?

Novembra 2019 je skupina z Biotehniške fakultete pripravila poročilo o naravovarstveni problematiki nutrije v Krajinskem parku Ljubljansko barje, v katerem navajajo, da je pri odločanju o načinu upravljanja treba upoštevati več kriterijev, kot je na primer preučitev potrebe po nadzoru številčnosti vrste in njene prednosti. Treba je raziskati škodo, povezavo med škodami in številčnostjo, etične pomisleke in odsotnost drugih metod za preprečitev škode. Za zmanjševanje škode se namreč lahko uporabljajo tehnični ukrepi, kot sta postavljanje ograj in zaščita brežin s kovinskimi mrežami, betonskimi oblogami ali košarami s kamenjem. Ali je kaj od tega bilo izpeljano na območju Ljubljanskega barja in kakšni so rezultati vpeljevanja tovrstnih zaščitnih metod? Bi lahko s tem zdržali čas postopnega upadanja števila nutrij, ki bi ga dosegli s kakšno živalim prijaznejšo metodo?

V omenjenem poročilu navajajo še nujo po raziskavah o razširjenosti vrste in potencialu za širjenje, po informacijah o ekoloških in ekonomskih vplivih, populacijskih modelih in izvedbi simulacij spreminjanja populacijskih parametrov ob našem potencialnem ukrepanju ter potrebo po akcijah ozaveščanja javnosti, preden se loti odstranjevanja vrste. Kaj od tega je bilo izpeljano? V primeru pričakovanja nasprotovanja določenih skupin naj bi bilo pomembno, da se odločitve sprejmejo po posvetovanju z njimi. Za poseben izziv pa navajajo iztrebljanje sesalčjih vrst, ki jim je javnost pogosteje naklonjena. Dobra analiza. Mehki kožuščki vedno naredijo svoje. Ampak od kod vse to nasprotovanje in kaj z njim?

Poskusimo se na koncu približati izhodišču, iz katerega je sploh mogoče misliti metode, po katerih se posega zavoljo upravljanja z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Izhajati je treba iz neravnovesih, ki jih sproža človek. Vprašanje umeščanja invazivnih vrst lahko skušamo ponazoriti s prispodobo, ki nam je bliže, vse bliže in že tu – vojna. Človek je tisti, ki je kriv za vojne med vrstami, ki se brez njegove intervencije nikoli ne bi srečale. Vojne, v katerih ni agresorja, kot ga poznamo v človeški zgodovini vojne, ni kapitalizma, nafte, je zgolj vrsta, ki je močnejša, ki pogosto nadvlada nad ostalimi, ker se z njimi ni razvijala v ravnovesju, ampak je bila v neko okolje prinešena. Zamislimo si vojno v mlaki, v katero vržemo nič hudega sluteče in nezlonamerne zlate ribice, ki bodo pokončale vsa jajca, ki jih bodo na vodno rastlinje odložile tamkaj živeče dvoživke. Morda se zdi prispodoba pretirana, pa vendar lahko služi kot eno izmed možnih izhodišč razumevanja kompleksnosti, sredi katere živimo z idejo in hkrati nujo po upravljanju. 

Žal pa človeška domišljija pri naslavljanju tovrstnih problemov pogosto ne preseže klasičnih vojnih pristopov – orožje, usmrtitev, iztrebljanje, zato je potrebna dobršna mera previdnosti. Omejevanje razširjenosti in številčnosti invazivnih tujerodnih vrst je kot marsikateri drug naravni ali družbeni proces neenoznačen, vzroki zanj pa mnogoteri. Iz poznavanja zgodovine upravljanja in primerov praks iz tujine je jasno, da so možni različni pristopi s celotnega spektra invazivnosti do obravnavane vrste. Odločitve za metode upravljanja pa bi morale vedno izhajati iz argumentirane in vključujoče debate, katera se, upamo, na primeru nutrij pri nas in v nam bližnjih geografijah šele začenja.

********************************************************************

SUHO KMETOVANJE V SONORSKI PUŠČAVI

V tokratnem osrednjem delu smo se pogovarjali Z Nino Sajovec iz Ajo centra za trajnostno kmetijstvo - Ajo Center for Sustainable Agriculture, iz Arizone v ZDA. Organizacija podpira razvoj trajnostnega in pravičnega lokalnega prehranskega sistema v Aju, Arizoni in v skupnosti Tohono O'odham staroselcev. V organizaciji staroselcev se ukvarjajo s kmetijskim izobraževanjem, spodbujajo lokalni gospodarski razvoj, med drugim pa tudi ohranjajo in spodbujajo tradicionalno kmetijstvo. Z Nino Sajovec smo se pogovarjali predvsem o suhem kmetovanju oziroma »dryland farming«.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Pri suhem kmetovanju se hudournike usmerja v polja, ki so pripravljena tako, da ujamejo ravno pravšnjo količino vode, ne da bi odplaknilo vrhnjo rodovitno plast zemlje. Polje se zgradi tam, kjer se premika voda.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Suho kmetovanje je v ZDA in drugod po svetu zelo aktualno zaradi grozečih suš, višjih temperatur in močnih nalivov. Ljudje, ki se ukvarjajo s permakulturo v Arizoni in na zahodni obali Kalifornije, znanje o suhemu kmetovanju črpajo iz staroselskih virov. Ponovno odkrivanje prakse suhega kmetovanja je zelo pomembno predvsem za Tohono O'odham staroselce.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Pri suhem kmetovanju vodo upočasniš, zajeziš, pustiš, da pronica, in jo potem pustiš, da izteče. Voda, ki je odveč, lahko gre skozi riže in se izteče iz polja. Obstaja več načinov sodobnega suhega kmetovanja, vse od uporabe tradicionalnih tehnik do vpeljave mehanizacije, prakse se razlikujejo tudi glede na geografsko lego.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Pri suhem kmetovanju voda stoji na polju toliko časa, da pronica v globino zemlje, kjer zaradi gline ne izpari, ampak v njej ostane. Zemlja v Sonorski puščavi vsebuje velik procent gline ter peska in je posledično alkalna. Temu so se prilagodila tudi semena.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Tako ustna zgodovina staroselcev kot antropološki viri govorijo o tem, da Tohono O'odham že zelo dolgo živijo na obsežnem območju Sonorske puščave, po kateri so se nekoč premikali dvakrat letno. Z vzpostavitvijo rezervatov in pritiskom drugih priseljencev na največje naravne vire so v 20. stoletju izgubili pravico do premikanja, z gradnjo vodovodov pa ni bilo več nujne potrebe po seljenju.

///////////////////////////////////////////////////////////

Suho kmetovanje ni način kmetovanja, ki bi ga bilo možno vzpostaviti kjerkoli, in v svojem bistvu deluje le ob premikanju in sledenju vodi v puščavi. Možnosti ustvarjanja pogojev za suho kmetovanje večina staroselcev Tohono O'odham nima, saj so povezane s pravico do zemlje. Zemlja v rezervatu je pod posebnim upravljanjem ameriške vlade, načeloma naj bi pripadala skupnosti in rezervatu. Kaj vse se še z lastninskimi pravicami, nabiralništvom in kulinariko dogaja v Tohono O'odham, drugem največjem rezervatu v ZDA, pa boste izvedeli v prihodnji oddaji.

V juniju bo v centru Ajo za trajnostno kmetijstvo potekalo nekaj predavanj s poudarkom na podnebno prilagojenem kmetovanju. Če vas zanimajo kmetijske prakse Tohono O'odham ali Hopi staroselcev, se lahko priključite njihovim zoom predavanjem. Več informacij najdete na fb ali spletni strani.

*****************************************************************************

Vrtnarski kemični kotiček: molibden

V zadnji oddaji te sezone bomo obravnavali kemični element z zanimivim imenom, in sicer molibden. Tudi molibden spada med elemente, ki jih rastline nujno potrebujejo za svoj razvoj, četudi v čisto majhnih količinah. Drugače je molibden srebrno siva kovina, ki se nahaja v okolju. Poleg tega da jo uporabljajo za zlitine, je pomembno hranilo tako za rastline kot za živali, ki ga pridobivajo z uživanjem rastlin. 

Molibden ima pomembno vlogo pri razvoju rastlin. Ker ga ne potrebujejo veliko, do njegovega pomanjkanja pride redkeje, kljub temu pa rastline brez njega ne morejo preživeti. Pomaga pri presnovi več drugih kemičnih elementov, še posebej pri absorpciji dušika. Tako omogoča rastlinam tvorbo encimov, brez katerih te ne morejo črpati dušika, ki se nahaja v zemlji ali zraku. Glede na to, kako tesno je molibden povezan z uporabo dušika, so znaki pomanjkanja obeh elementov podobni in ju pogosto zamenjujejo. Rastje, ki trpi za pomanjkanjem molibdena, lahko prepoznamo po rumenenju listov oziroma pa tankih listih nepravilnih oblik, ki so včasih lisasti. Prav tako vpliva na razvoj sadik, ki nikamor ne rastej,o in slab razvoj cvetov, ki imajo manj cvetnega prahu. Rastlina sčasoma odmre.

Vse rastline ne potrebujejo enake količine molibdena. Zeljarice in stročnice ga porabijo več, zato je raven molibdena pomembna pri gojenju brokolija, cvetače, zelja in brstičnega ohrovta, kot tudi graha, soje in drugih stročnic. Še posebej pri slednjih igra molibden ključno vlogo, saj sodeluje pri razvoju sožitja z bakterijami, ki rastlinam omogočajo fiksiranje dušika v koreninskih gomoljčkih. Če molibdena ni dovolj, se ti slabo razvijejo, zato je tudi raven proteinov v stročnici manjša. 

Molibden kot hranilo najdemo v večini prsti, vendar je njegova količina odvisna od pH-vrednosti zemlje. Več ga je v bazični prsti, medtem ko ga v kisli primanjkuje. Čeprav je malo informacij o tem, kako rastline dostopajo do molibdena v prsti, naj bi se ta v kisli prsti vezal na druge minerale, zaradi česar ga rastline ne morejo učinkovito črpati. Rešitev za pomanjkanje je tako zmanjševanje pH-vrednosti zemlje in s tem povečevanje dostopnosti elementa, pri čemer si lahko pomagamo z apnom ali lesnim pepelom. Zagotovo pa pomaga tudi običajno dodajanje kvalitetnega komposta.