INFLUENCERJI

 

Ko sem bla majhna, sem mislila, da bojo leta 2019 avti po luftu vozil. Od avtov ništa, mamo pa zato influencerje okol sebe. Sliši se, kokr da bi bli to vsi kakšni težki intelektualci, so pa pač ljudje, k se dajo pred kamero in reklamirajo od A do Ž izdelke. Make up, cote, vibratorje. Niti ne vem, a za influencerja morš bit že prej kao »znan« al se to kr tko na suho spomniš. Verjetno ne bojo glih keširali tam eno Micko iz vukojebine. Čeprov glih Micka bi znala narest raztur, k bi tam kazala zgarane ožuljene roke od motike, pa bi predavala o kakšnih vlažilnih kremcah za roke. Ker mi je ful smešno, da pol pod članki berem take komentarje: »Naša je tud rodila! Zakaj pa o njej ne pišete?« Ker na »vašo« ne boste dobili enga klika. Prijavte jo na Ljubezen na vasi, pa na Ljubezen v vrtu, pa na Ljubezen na pralnem stroju, pa bojo tud njo klikali.

 

Dans ni treba velik, da si misliš, da si ne vem kaj. Da si ful doprimogel k tej družbi. Pa en neha pit, pa že predavanja fura po dvoranah. Ta drug je bil dva meseca v Polju ali Idriji, evo, predavanje. Nimam keša? OK, grem pa predavat, kako ga bojo drugi dobili. In pol se stiskajo: »Mi se mamo radi kot prašički mladi ...«, ti pa gledaš na svoj račun, kok boš dobil za vso to zajebancijo. Sej folk je sam glup, pa se pusti šišat. Iščejo upanje v vsem, pa če dajo zadnji cent za to. Najboljši je un model iz Hrvaške. On sam stopi v dvorano, ne spregovori besede, gleda nepremično pred sebe. Tja pa se vozijo cele horde avtobusov mamic, k mu pišejo listke: »Naj, prosim, moj sin pusti to punco, ker ne lika dobro. Naj, prosim, moj mož ne pohajkuje več naokoli s sosedom Stanetom, ker sumim, da hodita na kurbe. Naj, prosim, naj, prosim ...« In pol to on vse z možgani zrihta. In pobere keš. Listki pa v smeteh. Tko bom jaz naslednjič prišla na literarni večer. Tam se bom usedla v tišini pa bla tih. Nej bojo veseli, da sem sploh prišla. Sam kurc, zarad mene se ne vozi ful avtobusov nadobudnih literatov in bi mi organizator jebal vse po spisku. Jaz res ne vem, kdo je mene celo življenje prepričeval, da človek rabi šolo. Mami, nočem šole! Jaz bom influencer! Al bom šla pa v reality show. Ne vem še. Aja, sam veš, mami, mi je treba kupit tako rito, k jo ma Kardashianka. Pa ustnice pa joške. Pa veke, ne pozabmo dvignit vek! Ma, bom šla kr v resničnostni šov. A šola za to je? Mama guba čelo, ampak nč bat, sej ji bo kmal tamala prodajala pudre prek YouTuba.

 

Mal pretiravam, sam je šlo res že vse v maloro. Vrednote so čist druge. Zdej je pomemben sam videz, pa čim manj knjig prebrat. Pa doživet svojih pet minut slave na TV-ju, pa magar tko, da ves obupan iščeš partnerja pred celo Slovenijo in izigravaš pajaca. Enkrat sem spraševala eno najstnico, če kej bere. »Ne,« mi odgovori in bulji dalje v telefon. »Pa misliš it na faks?« »Seveda.« »Kako bo pa to ratalo, če ne bereš knjig?« Je zavila z očmi pa sem rajš utihnila. Je brez veze kar koli razlagat, ker tud jaz sem bla v tistih letih zame osebno najpametnejši človek na tem planetu. Pol mej pa Instagram, ne veš, kaj zamujaš. Res se počutim kdaj k ena stara mama. Prov ne štekam te generacije. Pejte mal na avtobus. Sedi mula na prvem zicu, drka tam telefon, mim nje grejo vsi starčki s hojicami, palicami in berglami, ona pa kao nikome ništa. In pol mi tam skor 30 let starejši dvigujemo riti. Sej ne rečem, da so vsi isti, sam eni so pa poraz. Jih videm kle v bližnji štacuni, ko pridejo po pouku. Eni so tko nespoštljivi in se spravljajo na tete prodajalke, k da so skup ovce pasli. Une že davno s svojimi družinami, ne vem kok let delovne dobe, pol bo pa en pokovec, k je še zdej prisesan na mamino siso, pametoval? Se je en gužval en dan, sral neki naokol, pol pa še men kao v angleščini zasikal, ko sem mu rekla, nej se umiri mal. Mulc misli, da če hodi na Waldorfsko šolo, da bo mene scat peljal. Je hitr zaslišal nazaj: »Alo, ti. Da ti ne bom obrazložila v petih jezikih nazaj, a je jasno?« Pa mej pol tazga hudiča doma. Njega, ne mene. Čeprov sem tud jaz svojga keša vredna. Ampak jebi ga, drugi cajti, drug MTV. Kje si mularija dans predstavlja, da si mogu vlečt telefon do sobe in si razčefukal skor ves štrik vzad, ker ja starši ne smejo slišat, da maš eno simpatijo. So bli pa tud plusi. Spizdil si, kadar si hotel, pol pa, če pokličem iz kakšne govorilnice, pokličem. Tko kot si mi ne predstavljamo, da so vse naše babice rojevale doma in niso mele komu pokazat fotke otroka, ker je bil Zuckerberg še v jajcih od dedka.

 

In še sreča, da so ti influencerji in »zvezde« resničnostnih šovov za te fore, sam da se ne fuknejo v politiko. K tam smo pa kr vsi ovce za šišanje. Eni pokradejo vse živo, jaz pa ne upam met naročnine za telefon, da mi ja ne pridejo rubit, če zafukam dvajset evrov. In furam old school varianto, na kartico lepo. In v bistvu sem tud jaz influencer. Tud jaz vplivam na folk. Ne s pudri in poceni cunjami. Ker kaj češ lepšega, da ti ena bralka po obeh prebranih knjigah pošlje sporočilo: »Zdej jaz vem, kaj nočem bit v življenju. To, kar si ti.« No, evo. Pa smo rešili eno življenje.

 

Tereza Vuk, Kralji ulice