Ženska, 4. del

Prevod: Društvo cinikov (2008–2009)

Ponovitev vsak ponedeljek in petek opoldne – po drugi molitvi.

* * * * * * * * * * * * * * *

3. knjiga: Družbene osnove tretje svetovne teorije

Moderne industrijske družbe so prisilile žensko, da se je na račun svoje lepote, materinstva in duševnega miru prilagodila istim oblikam fizičnega dela kot moški. Take družbe so materialistične in necivilizirane. Njihovo početje je neumno, njihove vzorce pa je za človeštvo in civilizacijo nevarno posnemati.

Vse sodobne družbe dojemajo žensko zgolj kot blago za trgovanje. Na Vzhodu je ženska dobrina, namenjena kupovanju in prodajanju, medtem ko Zahod ne priznava njene ženskosti.

Siliti žensko, da opravlja moška dela, pomeni izvajati neupravičeno nasilje nad njeno naravno ženskostjo, s katero je obdarjena. Moška dela namreč uničijo čudovite ženske poteze, ki so ji bile dane za opravljanje njenih ženskih vlog. Kajti ženske so kot cvetovi, ki privlačijo cvetni prah in ustvarjajo seme. Če odstranimo cvetove, s tem izničimo tudi vlogo rastlin na Zemlji. Naravna okrasitev samic je prisotna tudi pri vseh živalskih vrstah in služi točno določenemu cilju. Če pa ženska opravlja moška dela, se bo začela spreminjati v moškega, saj bo s tem opustila svojo vlogo in izgubila svojo lepoto. Ženska ima vso pravico, da živi kot ženska in se ji ni treba odpovedovati svoji ženskosti.

Fizične razlike med moškim in žensko povzročajo različno delovanje njunih različnih organov, kar seveda vodi tudi do razlik v psiholoških značilnostih, razpoloženju in zunanjem videzu. Ženska je nežna. Ženska je lepa. Ženska pogosteje joka. Ženska se hitreje prestraši. Na splošno je ženska bolj mila, moški pa bolj močan in robusten, kar je vse posledica njunih prirojenih naravnih značilnosti. Ignoriranje teh naravnih razlik med moškim in žensko ter mešanje njunih vlog je popolnoma necivilizirano vedenje. Tak odnos je sovražen do zakonov narave, destruktiven za človeštvo in glavni razlog za vso bedo družbenega življenja.

Moderne industrijske družbe so prisilile žensko, da se je na račun svoje lepote, materinstva in duševnega miru prilagodila istim oblikam fizičnega dela kot moški. Take družbe so materialistične in necivilizirane. Njihovo početje je neumno, njihove vzorce pa je za človeštvo in civilizacijo nevarno posnemati.

Nesmiselno je torej vprašanje, ali naj ženska dela ali ne. Družba bi namreč morala vsem svojim sposobnim članom, moškim in ženskam, zagotoviti delo, vendar pod pogojem, da vsak opravlja delo, ki ustreza njegovim sposobnostim. Če se otroci znajdejo v delovnih pogojih odraslih, je jasno, da gre za nepravičnost in diktaturo. Enako nepravično in diktatorsko je tudi, če se ženska znajde v delovnih pogojih moških.

Svoboda pomeni, da vsakdo prejme ustrezno izobrazbo, ki mu bo omogočila opravljanje zanj najbolj primernega dela. V diktaturi se človek uči stvari, ki zanj niso primerne, kar ga pripelje do tega, da opravlja delo, ki zanj ni primerno. Delo, ki ustreza moškemu, ne ustreza nujno tudi ženski. In znanje, ki je primerno za otroka, ni primerno tudi za odraslega.

Pri človekovih pravicah ne smejo obstajati razlike med moškim in žensko ali otrokom in odraslim. Vendar pa med njimi - kar se tiče njihovih dolžnosti - tudi ni nikakršne absolutne enakopravnosti.

* * * * * * * * * * * * * * *

Januarja 2008 se je aktualnopolitična redakcija odločila, da bosta dva izmed novinarjev prevzela prevod Gadafijeve Zelene knjige, ki so ga po poglavjih predvajali vsak drugi ponedeljek po dnevnem informativnem programu. V prvem prispevku so razložili, čemu dolgotrajno prevajanje celotne knjige:

»Prišel je čas, ko je treba na vrhu svetilnika Evropske unije enkrat za vselej in z vso odločnostjo napasti demagoške interpretacije sodobnih demokratičnih sistemov in demokracije nasploh. V ta namen smo se pri Društvu cinikov odločili, da vam bomo v dvotedenskih intervalih v razmislek posredovali poglavja iz Zelene knjige izpod peresa voditelja libijske revolucije, polkovnika Moamerja Gadafija, Božji mir z njim. V svoji knjigi, prvič je bila objavljena leta 1975, Gadafi obravnava reševanje problema demokracije, socializem in pa družbene osnove tretje svetovne teorije. Branja poglavij, ki jih bomo posredovali v javnost, temeljijo na hrvaškem prevodu Zelene knjige iz leta 1992. Pred nami je torej veliko dela, zato se ne bomo obotavljali. Dol z evropsko demagogijo! Živela velika libijska revolucija!«

– arheolog Klerik, 21. 1. 2008

Novembra 2009 se je odvrtel zadnji del in sklenil skoraj dvoleten podvig redakcije. V tem času se je poslušalstvo Radia Študent seznanilo s temeljnim delom libijskega revolucionarnega voditelja, v katerem je bila v preprostem jeziku ubesedena politična filozofija tretje univerzalne teorije, na kateri je temeljila 1973 vzpostavljena Socialistična ljudska libijska arabska džamahirija (1986 po bombardiranju ZDA preimenovana v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo), katere moto se je glasil enotnost, svoboda, socializem. Po dobrem letu od zadnjega prevoda Društva cinikov, februarja 2011, se je v Libiji pričela državljanska vojna, ZDA in EU sta 25. februarja 2011 proti Libiji uvedli sankcije – na ta dan je aktualnopolitična redakcija na stari spletni strani Radia Študent objavila prevod Zelene knjige v treh delih: politične, ekonomske in družbene osnove tretje svetovne teorije. Marca 2011 je NATO pričel obsežno mednarodno vojaško intervencijo, ki se je zaključila z umorom Gadafija konec oktobra 2011. Dobro desetletje potem se spet – oziroma kar še vedno – borimo proti evropski demagogiji, revolucionarna praksa in teorija z globalnega juga pa sta vse bolj prekriti z raznoraznimi sovražnimi propagandnimi izmišljotinami. Ponovitev celotnega prevoda, ki se bo predvajal od 5. januarja do 19. aprila 2024, je naš prispevek v boju za pogled človeštva.