Kaj se sploh dogaja te dni v avtonomni tovarni Rog? Zagotovo še stoji in se po mnenju naključnega obiskovalca tudi ni kaj dosti spremenila. Pozimi se tja pač ne gre, ker je tako mrzlo, da ti pogled na plamteča drva v pečkah ogreje le dušo, in ni jih veliko, ki jim je to dandanes dovolj. Diagnoza stanja v tem trenutku je torej zimsko kurjenje. Vendar tudi drv počasi zmanjkuje in led na dvorišču se je že stopil. Roza pištola odkrito meri v mestno hišo, ta pa vrača protiudarec na pritlehen način. Jasno se je treba zavedati, da se ponovna bitka za Rog ne bo odvijala na ulicah. v celoti se je prestavila na sodišča. Mestna občina Ljubljana straši s tožbami in megalomanskimi kaznimi. Sodni stroški obravnav pa so se začeli nabirati. Številke imajo preveč ničel, da bi jih pogled navadnega smrtnika prenesel. Vendar se morajo nekateri z njimi zelo realno soočati.

Situacija, v kateri so pristale uporabnice in uporabniki Roga, res ni zavidljiva. Najhuje od vsega pa je, da veliko ljudi o njej nima pojma. Zakaj je temu tako, je dobro vprašanje. Potrebno se je zavedati, da Rog pred napovedjo rušitve nikoli ni potreboval resne javne artikulacije. Izoblikoval jo je le do te mere, da je obstajal v okvirih virtualne resničnosti, kljub vsemu pa je bila in tudi sedaj ostaja zlata rogovska valuta osebni stik. Če te zanima, prideš in vprašaš. Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da so se žarometi Urada za gentrifikacijo mesta usmerili v Tovarno Rog in jo s tem nespremenljivo in nepopravljivo zaznamovali. Trenutno vlada status quo, zatišje med nevihtami. Kaj točno se bo zgodilo, ne ve nihče.

Kar je Tovarno Rog prisililo v aktivno delovanje v okviru inciative ze lastno ohranitev, je bila napoved občine (ki je prvič v desetih letih zvenela resno), da bo do junija 2016 začela prenovitvena dela. Gospodarska kriza je pojenjala, megalomanske investicije dobrih 26 milijonov evrov so se ponovno zazdele "realne". Kako se je zgodba odvijala naprej, nam je znano:

Navkljub velikemu protestu v podporo Rogu konec maja so 6. 6. 2016 ob tretji uri zjutraj na območje vstopili gradbeni delavci z bagrom, gasilci ter varnostniki Mestne občine Ljubljana. Slednji so prekoračili svoja pooblastila in nad uporabnicami ter uporabniki izvajali nasilje, ki je bilo zabeleženo na video zapisih in fotografijah. Ko se za nekaj boriš, s svojimi nasprotniki seveda nisi nežen, vendar je davljenje nekaj, česar si človek v uniformi ne sme privoščiti. Pardon – človek si tega ne sme privoščiti. In ker se župan ni jasno in glasno izjasnil proti (svoji) nasilni metodi praznjenja prostora, je s tem nakazal, da je fizično izkazovanje moči bolj sprejemljivo kot dialog. Pozabil je na vpliv, ki ga ima na ljudstvo kot javno izpostavljena oseba, vodja in zgled ostalim občankam in občanom!

Opogumljeni mladi neo-nacionalisti, ki jim takšna naracija ustreza, so se tako v prepričanju, da delajo tudi za dobro občine, ko preganjajo te brezdelneže, džankije in begunce iz občinskih prostorov, neko junijsko noč pojavili pred Tovarno, metali granitne kocke preko ograje, kurili bencin pred zabarikadiranim vhodom tovarne in mlatili naokrog s kiji. Uporabnice in uporabniki so v javni izjavi opozorili na nasilje, ki rojeva nasilje, hkrati pa v isti sapi razkrili vsa do takrat znana dejstva o projektu Centra sodobnih umetnosti na območju bivše Tovarne Rog, ki ga najdete na dvanajsti strani revije Rogovilka. Čeprav je besedilo jasno izpostavilo investicije javnega denarja v dobro pripravljene tortice za zasebne investitorje, se javnost in mediji na to niso odzvali pretirano burno. “Ti, ti Janković, a spet?” Debata o naravi novinarskega dela, globini njihovih raziskav ter najpomembnejše – o njihovi dejanski upoštevanosti, bi bila tukaj na mestu, a si jo prihranimo za kdaj drugič...

Vse do sedaj povedano že vemo, če smo preleteli par člankov z rogovsko tematiko. Kaj pa se je za kulisami medijske pozornosti dogajalo od takrat dalje?

Tovarna Rog še vedno stoji, ker se je sedem posameznikov izpostavilo s posestniško tožbo, ki jo je sodišče odobrilo zaradi izkazanega nasilja s strani MOL-a. Občina do prekinitve posestniške tožbe tako nima vstopa na območje tovarne. Da bi se zadeva prekinila kar najhitreje, je MOL vložil lastniško tožbo proti osmim uporabnicam in uporabnikom.

Nekaj ne štima. Kje so vendar našli osmega, ki mu je poštar nekega poletnega jutra nenapovedano prinesel modro kuverto? Občina je to osebo prepoznala kot vodjo upora, hkrati pa so s tem dejanjem želeli dati zaušnico, z rahlim pomežikom pove gospod Grilc, ki je bil odgovoren za dialog z Rogovci.

Kaj nam takšno dejanje, o katerem ne govori prav nihče, sporoča? Ne izpostavljajte svojih idej, ljudje, še posebej ko ste proti in na poti finančnim investicijam državnih aparatov, saj boste dobili klofuto od zgoraj. Ali naj imam pomisleke, ko se naslednjič javno postavim na nasprotno stran? Ali se naj podpišem pod ta članek? Katero izmed mojih dejanj bo ocenjeno preveč drzno in bo kaznovano s tožbo za 200 tisoč evrov? Mi uničilo kakršenkoli nastavek prej pričakovanega življenja in me prisililo v spogledovanje z osebnim bankrotom?

Čeprav gredo stvari na sodiščih počasi, se "zadeva Rog" razpleta. "Tajno" vsebino mediacije je občina spustila v medije, ki so te dni pisali o tem, da je župan Rogovcem ponudil 500m2 v novih prostorih CSU in nadomestne prostore. Pri tem so mediji seveda uporabljali besede tiste strani, ki jim je prva posredovala mnenje. Hkrati so članki opozarjali na "Pust keš v Rogu", pustovanje, ki se ima zgoditi danes zvečer, prvi benefitni dogodek za pokritje sodnih stroškov. Ker se je izpostavilo osem Rogovk in Rogovcev, tovarna še vedno obratuje, zato so tam žuri, predavanja, ateljeji, treningi in prostori za različne vaje ter ostale eksperimente, za katere ne potrebuješ birokratskega obrazca in prepolnega CV-ja, ampak le pogum, da povprašaš po njih osebno...

Kljub naporom, da bi podali nove informacije, je tema Roga tako obširna, da smo pristali pri precej splošnem, čeprav morda svežem informiranju. Če želite pobrskati v globine rogovske štorije z lastnimi vprašanji, se oglasite danes ob šestih zvečer v Živku Skvotcu v prvem nadstropju osrednje stavbe na dvorišču tovarne Rog.

Urška Savič