Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, z vami bi radi delili žalostno vest. Ponoči s srede na četrtek, 8. maja, nas je zapustil nekdanji sodelavec Radia Študent, Andrej Grandovec.

Pogreb bo jutri, 13. 5. 2025, ob 13.30 na dobravskem pokopališču v Mariboru. 

»Morda je umreti,

biti del mahu

in biti

zadnje sončno krilo

Višje, višje

tja do obzorja

kjer se svetloba

z vsemi morji

stika 

Morda je umreti

biti nežno šelestenje

vetra,

in biti žitno klasje

ki ga nobena burja

ne premakne

Morda je umreti

prebivati v snu brez sna

v uri brez obzorja

v spominu brez nasilja

Morda je umreti

listati po sanjskih

knjigah in zaspati

kot dete po kosilu

Morda je umreti

biti sonce

in sijati

sijati brez odmora.«

-Igor Bizjan

Andrej je bil sin, brat, tovariš, prijatelj, fotograf, sociolog, aktivist, novinar in nenazadnje sedem let tudi sodelavec univerzitetne redakcije Radia Študent. V njem je klila neskončna radovednost. Zanimalo ga je vse – in to ne površinsko, ampak se je vselej želel dokopati do samega bistva stvari. Zanimala ga je družba, zanimal ga je Človek znotraj nje, gojil je ljubezen do sociologije, filozofije, politike, kulture, znanosti, fotografije in glasbe. Pogosto je bil zasanjan, skoraj zamaknjen v svojih mislih, v svojem razmišljanju. Kot vsak izmed nas je živel v svojem svetu, ki je bil neskončen, poln protislovij, le da je on te misli na vsak način hotel, celo moral analizirati, dekonstruirati, spraviti v debato, in marsikdaj nam je predočil tisto, česar prej nismo zaznali ali doumeli.

Andrej nikoli ni ovinkaril, prav nasprotno, zmerom je izrazil, kar mu je rojilo po glavi, še posebej, če se s čim ni strinjal ali pa če se je ravnokar domislil nečesa neverjetnega in je to preprosto moral deliti s svetom. 

Užival je v dokumentiranju zunanjega sveta prek fotografije, gojil je posebno fascinacijo do brutalističnih umetnin, prismuknjenih detajlov vsakdanjega življenja in v objektiv je ujel duh časa marsikaterega žurerskega večera, noči in jutra. V spomin na slednja z vami delimo njemu ljubi komad Ostavi sve, dua Max&Intro. 

Andrej se je najbolje počutil, kadar je občutil povezanost z ljudmi okoli sebe, svet pa je najraje odkrival skozi iskren stik z domačini. Tako je za radio prek neposrednega dela na terenu predstavil predmestja Beograda, iz Španije pa nam je poročal o prav posebni andaluzijski vasici, Marinaledi, kjer si vaščani prizadevajo za participatorno, enakopravno in solidarno življenje.

Andrej je bil ljubeča, nežna, razmišljujoča oseba, občutljiva na nepravičnosti tega sveta. Čisto premalo se je zavedal pomembnosti svojega prispevka k svetu s svojim razmišljanjem, raziskovanjem, odkrivanjem, deljenjem in povezovanjem. Morda bi mu morali to večkrat povedati. Kot tudi to, kako radi smo ga imeli. 

Grandovec ali Pegi, kot smo ga klicali nekateri, je ljubil glasbo. Prav glasba je bila tista, prek katere je najraje sprostil bremena resničnega sveta in odkrival nove idejne poti, sklepal nova prijateljstva in preplesal veliko norih noči. Največkrat po ritmih in melodijah elektronske glasbe – psy trancea, techna ali drum’n’bassa. Z veliko vnemo in užitkom je tudi pripravljal glasbene playliste. Na radiu se ga bomo najbolj spominjali po njegovih legendarnih jugoslovanskih šlagericah, ki jih je sestavljal pozno v noč. Prisluhnimo eni izmed njih.  

Andrej, to je bilo tako nepričakovano, tako neumestno, kot so bile pogosto neumestne tvoje sijajne pripombe, ki jih bomo boleče pogrešali. Nikoli ne bomo pozabili neskončnih ur, ki smo jih preživeli v univerzitetni redakciji na radiu, pili pivo in se pogovarjali dolgo v noč. Nikoli ne bom pozabil dolgih ur, ki smo jih skupaj preživeli na predavanjih na Filofaksu. Vedno si uletaval s pripombami, včasih primernimi, drugič popolnoma neprimernimi, ampak prav v teh se je skrivala tvoja genialnost, pristnost, a tudi naivnost, ki pa je potrebna, če hočeš res prodreti v bistvo stvari. Svojo nedolžnost si nosil ponosno, za kar je potreben neskončen pogum. Pustil si si biti občutljiv, odprt, svet si sprejemal z odprtimi rokami, vsemu si dal možnost, vsakemu si namenil naklonjenost in tvoja naklonjenost, Grando, je bila neskončna, ti si bil najtoplejša oseba, kar jih je. To je najbrž tisto, kar bomo najbolj pogrešali. Tvojo toplino, vesele in nežne objeme, povsem razgaljene pogovore, slečene do obisti, do samega bistva stvari. Tvoje neumestne pripombe, ki so nas vedno nasmejale, tvojo občutljivost, ki si jo prenesel na vsakega, s komer si se pogovarjal, tvojo posebno milino in sanje o boljšem, lepšem, pravičnejšem svetu. 

Andrej, tebi v spomin, se bomo še naprej borili za drugačen svet, saj tudi mi verjamemo: Otro mundo es posible, drugačen svet je mogoč. Počivaj v miru, prijatelj.