Povsem nenadejano nas je zadela tragična vest o smrti Jana Simončiča, diplomanta filozofije in primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani, magistra filozofije na Centre for Research in Modern European Philosophy na Univerzi Kingston v Londonu, mladega raziskovalca in doktorskega študenta, misleca in pisca predvsem presečišč filozofije in psihoanalize ter nenazadnje sodelavca Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent.

Jana se bomo spominjali kot zadržanega, a priljudnega, duhovitega in senzibilnega radijskega tovariša ter izvrstnega pisca, čigar prispevki so stvarni, lucidni in zapopadajoči bistvo svojih objektov. Prvi - človek z mirnim smehljajem, za katerim si slutil razdalje, kamor se mu je zazirala konstantno reflektirajoča misel - je za nas izgubljen za zmerom. A drugi - avtor, ki vešče analizira, uvideva in bogati jezik - bo z nami za vse čase. Veseli smo, ker sta bila dela njegove kreativnosti deležna tudi naša redakcija in naš radio.

Pisal je tudi pesmi. “Pišem, kadar me svet / izvzame,” je zapisal. Zdaj, ko je izvzet iz sveta, nam ostajajo njegove pisave, zato predvajamo ponovitvi dveh njegovih Teorem.

*