Spoštovane poslušalke in poslušalci ... 

... bile so volitve ... 

O tem je žal treba nekaj napisati. Sicer je res, da se je začela tudi pomlad, a nam na srečo napovedujejo še nekaj dni črnih oblakov, pozebe in celo snega, kar nas odrešuje odgovornosti, da bi optimistično mežikali v svetlo prihodnost. To si bomo pustili za april. Zaenkrat še lahko krivimo zimo in njene priveske, pa tudi nebesna znamenja, ki obetajo slabo in še slabše.

Vse naše predvolilno poročanje ‒ če ste take vrste mazohisti ‒ lahko najdete zbrano na naši spletni strani pod geslom Dnevi so nam šteti.

Več volilnega poročanja!

Po številu soočenj nismo prav nič zaostajali za največjimi ‒ predvolilnih duelov smo organizirali kar šest. Še vedno pa ostaja aktualen spisek grehov sveže pokopane koalicije, ki se ji obeta nekam sprevrženo nadaljnje življenje. Pripravili so ga v oddaji Obrati kapitala. Če se čudite, zakaj takoimenovana »levica« ni uspela nagovoriti zadosti volivcev za večino v Državnem zboru, poslušanje srčno priporočam. Ta petek ob enajstih pa lahko prisluhnete novi epizodi Obratov kapitala, v katerih bomo bržkone slišali kakšno koalicijo napoveduje Inštitut za delavske študije. Morda se pred jesenskimi volitvami v študentski zbor velja spomniti tudi, da je politično kariero nekje treba začeti. V poslušanje zato priporočam dvodelni ekspoze karier študentskih politikov, ki so ga pripravili v univerzitetni redakciji.

Tako imenovane analize so ta trenutek še razdeljene okoli vprašanja, ali so potencialni volivci Levice spet taktično volili za Svobodo, ali pa se je mogoče samo pokazalo, kolikšna je politična teža združenih ljubljanskih hipsterjev in intelektualcev. Ob tem smo seveda kar malo pozabili na ubogega Kordiša, ki bo sedaj ne samo brezposeln, ampak bo ostal tudi brez poslanskega stanovanja in ‒ ker je stranka ostala pod odstotkom ‒ tudi brez financiranja. Upajmo, da je bila vsaj žurka na nevarnem območju dobra, če že politične prihodnosti ni na obzorju.

Kar se Levice tiče, pa močno sumim, da se jim je res zgodilo taktično glasovanje. In samo temu se lahko zahvalijo, da sploh še sedijo v parlamentu. Zanje so s stisnjenimi zobmi glasovali vsi tisti, ki niso hoteli, da bi šel smeli antijanšistični glas v nič pod parlamentarni prag. Toda vseh nas pač ni bilo mogoče peljati žejnih čez vodo s halucinacijami gospodarske zbornice, da bodo brki Luke Mesca pravkar nacionalizirali vse zobne ščetke v državi. Preveč je bilo praznih besed in »začasnih« z evropskim denarjem plačanih bonbončkov in strukturnih kompromisov, ki so navsezadnje izpadli kot porazi. Levica je menda postala sprejemljiva in kredibilna ‒ medtem pa se je politični prostor prestavil še za korak ali dva v desno. »Najbolj leva« vlada v zgodovini države pa ni uspela uveljaviti niti pravičnega progresivnega popravka nekdanjega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja! O vojski in denarju zanjo, uvažanju delavcev, da jih lahko izkoriščajo trpeči slovenski podjetniki in pokojninski reformi raje ne bom izgubljal besed.

Več grehov Golobove vlade!

Lahko pa se nanje spomnite s poslušanjem rubrike Terminal.  Anže Dolinar je recimo nedavno premišljeval o predvolilnih bonbončkih za kapitaliste, Razredni broj pa je pripravil intervju z delavcema iz Bangladeša. Na pokojninsko reformo si lahko spomin osvežite s hitrim ošvrkom Časovnice pokojnina. 

Skoraj gotovo bo po novem slabše in huje. A da je praktično cela slovenska politika krepko desna, že vemo. Še ene po potrebi ‒ pa čeprav zmerno ‒ desne stranke pa prav nič ne potrebujemo. Levica je obljubljala preveč ‒ na primer 30.000 stanovanj ‒ in upala, da ji bomo pogledali skozi prste, kadar je skupaj z vlado snedla besedo. Časi Združene levice in širokega povezovanja ter terenskega organiziranja in vztrajanja, da niso »stranka obrazov«, se danes, s perspektive »fac« v Mestnem muzeju in predvsem enega pogumnega »lica« v Mariči, zdijo (ne morem verjeti, da se mi bo to zapisalo!) nedosegljivo rožnati ... Dobro, utegne kdo ugovarjati: RŠ je vedno samo nergal in nasploh v vsakem trenutku svojega obstoja boleha predvsem za »levičarstvom«. Levica, združena ali ne, in Iniciativa za demokratični socializem pred njo nista bili dovolj levi, ne pred pragom parlamenta, ne v opoziciji in ne v vladi. Na RŠ pač žive čistuni, ki so tudi tokrat Levico ali Socialiste premalo podprli in zdaj imamo, kar imamo ... No že, spoštovani gospodje ‒ pazite, da si ne zmočite brkov v tolažilnem šampanjcu ‒ a še ereševsko levičarstvo je danes ... precej milo.

In navsezadnje je ereševska kritika Levice že ves čas konsistentna: kritizira kadrovsko in terensko šibkost stranke. Ne glede na to, kaj pišejo časopisi, o čem halucinira gospodarska zbornica in pred čim trepečejo podeželani, je bilo pred volitvami videti, da v stranki poleg treh ministrov in treh poslancev ni skoraj nikogar več. Levico je kolaboracija v »levi vladi« nekam veliko stala ... Ali je res tako, ali kaj drugače, pa nam seveda lahko dokažejo na prihajajočih lokalnih volitvah. Levici in Socialistom bi dobro delo, če bi se po dolgem času spet spomnili svojih »terenskih« začetkov in si vendarle poizkusili postaviti trdnejšo osnovo in izhodišče še v kakšni vasi, trgu, ali mestecu. In nenazadnje: največja nagrada z najvišjo koncentracijo podpornikov nacionalizacije zobnih ščetk vam visi pred nosom.

Kdo bo naslednji župan Ljubljane? 

Sedaj, ko sem si takole olajšal srce ... in izpolnil svojo dolžnost, gremo lahko naprej, na bolj vesele reči.

Letos bo festivalsko dogajanje izdatno prisotno tudi v etru RŠ, tako da ga bo težko zgrešiti. Pred festivalom pa sem se o letošnjih vsebinskih poudarkih pogovarjal z vodjo organizacijske ekipe Veroniko Černe, morda bolj znano pod nadimkom Raketa (intervju je zaradi jasnosti in dolžine urejen).

𝔾𝕝𝕒𝕧𝕟𝕒 𝕛𝕖 𝕤𝕜𝕦𝕡𝕟𝕠𝕤𝕥 𝕠𝕫𝕚𝕣𝕠𝕞𝕒 𝕡𝕠𝕧𝕖𝕫𝕠𝕧𝕒𝕟𝕛𝕖 𝕚𝕟 𝕜𝕠𝕟𝕥𝕖𝕜𝕤𝕥. 𝕂𝕒𝕜𝕠 𝕤𝕖 𝕙𝕠𝕔̌𝕖𝕤̌ 𝕡𝕠𝕤𝕥𝕒𝕧𝕚𝕥 𝕟𝕒 𝕫𝕖𝕞𝕝𝕛𝕖𝕧𝕚𝕕 𝕘𝕝𝕒𝕤𝕓𝕖𝕟𝕖 𝕤𝕔𝕖𝕟𝕖.

RŠ preiskovalni novičnik (RŠPN): Festival vodiš drugo leto, kakšni so občutki?

Veronika Černe (VČ): In plus in minus vsega na RŠ-u je, da se generacije menjajo. Sigurno bo minilo še par let, preden osvojimo strukturo, ki nam je bila predana. In potem bomo razvijali nove ideje. Moje vodilo je bilo: vsi smo subjektivni, vsi smo vpleteni. To je naravno in neizogibno, je pa treba to reflektirati. Osebno tudi mislim, da mogoče ni samo za ignorirati, kaj subjektivnega povzroča muzika ... se je pa treba zavedati, da je to samo ena niansa v našem mehurčku, v preseku tega časa in prostora. To nianso smo poskusili osvetliti. 

Letos sem se recimo najbolj namučila s pripravljanjem lajnapa. Lani sem sledila svojemu občutku in sem zadela trenutek, mislim, da mi je dobro uspelo ... Letos sem ugotovila, da je bilo to slučajno in ne morem ponoviti. Seveda: toliko enih kriterijev je, ki jih je treba upoštevati, da je glasba nekje bolj na dnu seznama. Na naši mali sceni je vedno tudi tveganje, da bukiraš samo svoje frende ‒ ampak to ni ta subjektivnost, ki jo jaz iščem. 

V glavnem pa je ta program, kar imamo jaz in moja ekipa za dat na to temo.

RŠPN: Glasbena industrija je v krizi, glasbeno založništvo je sploh v krizi ... Kako vidiš vlogo glasbene založbe v sodobnosti? Je še kaj upanja?

VČ: Jaz sem pač ena DJ-jka. Živi nastopi, kjer imaš prostor miksat svojo in tujo glasbo in vmes čas plesati in komunicirati s publiko, so moj glavni izrazni medij. Ko pa sem začela delati kot glasbena novinarka oziroma prišla v stik z recepcijo v medijih, sem dobila neko sporočilo, da te ta ‒ medijski ‒ svet jemlje resno samo, če imaš nekaj izdano. Poudarja in ceni se predvsem izvirno glasbo, vse ostale vidike glasbene ustvarjalnosti pa se potiska na stran. Mogoče je malo hecno, da oseba s takimi osebnimi občutki organizira festival glasbenega založništva ... 

No, potem sem začela znotraj svojega DJ-janja komplicirati z raznimi parametri ... na kratko rečeno sem si naredila več dela, kot bi bilo treba s tistimi par gumbi na mešalki. Ugotovila sem, da tudi jaz rabim kakšen širši izziv za svoj izraz ... In s to ugotovitvijo sem premagala svoj predsodek do izdajanja. Če moje ustvarjanje muzike za neko izdajo ni samo metoda, kako si izboriti mesto v glasbenem svetu, ampak izvira predvsem iz neke iskrene potrebe po ustvarjanju, potem je tudi zame možno sodelovanje z založbo ... 

In prvo sodelovanje z založbo Kamizdat mi je pred kratkim omogočilo zelo dobro izkušnjo. Založba oziroma okvir tega projekta je ustvaril kreativen, varen prostor in mi dal input, da se je v meni lahko zgodila ideja in se zaradi zunanjega konteksta in roka tudi zaključila, dokončala, ni ostala samo na pol narejena. Založba ti da povezavo s kontekstom, reality check, producentske in uredniške nasvete in feedback, pa deadline. In pa tudi neko skupnost. Poleg tega pa je tudi neka znamka, ki združuje en konsistenten del glasbenega polja in te lahko predstavi na nov, drugačen način. Čisto nazadnje so pa še materialni dejavniki: dostop ali finance za dober mastering, dober dizajn in zmožnost vse skupi zapakirati.

RŠPN: Kakšno pa je stanje v glasbenem založništvu? 

VČ: Ni zares prav veliko založb, ki bi izpolnjevale vse te kriterije. Zelo daleč smo že od tega, kar so založbe pomenile nekoč. Pri tokratnem Tresku sem se največ ukvarjala prav s tem, kaj je sploh še vloga založbe? 

Danes lahko več ali manj sproduciraš in tudi objaviš vse sam. In mogoče ti je to čisto kul. Trenutno večina ‒ tudi založnikov ‒ to počne v svojem prostem času, za svoje veselje. Važna je predvsem notranja motivacija. Možnosti, da bi bilo kvalitetno izdano in »zapakirano«, kot sem prej rekla, pa ni toliko. Treba se je pač vprašati, od česa lahko dejansko preživiš? Po mojih izkušnjah je tako, da musko večinoma delaš zastonj. Produkcija muske je neke vrste nevidno delo ‒ DJ-janje je bolj konkretno, ima svoj prostor in čas, v katerem te ljudje vidijo »delati« in posledično se debata o plačilu prej začne, čeprav je s produkcijo veliko več dela in mora biti bolj poglobljeno. 

Na splošno, kakor jaz vidim vlogo založb, je res glavna skupnost oziroma povezovanje in kontekst. Kako se hočeš postavit na zemljevid glasbene scene. 

Vse informacije imamo, za vsako stvar obstaja video na YouTube-u, saj je super ‒ ampak na koncu si pa sam. Tudi pri Dj-janju mi je bilo to zmeraj hecno ... Ko sem začenjala, so mi vsi govorili, kako nam je mladim danes lažje, ker so vse informacije tako lahko dostopne ... ampak vsak tutorial ti poskuša prodati svojo idejo poti do uspeha, ki deluje specifično v avtorjevem kontekstu in ne nujno tudi zate. Manjka pa ta kontekst, skupnost, odnos do nje, »moralna popotnica«, ki s predajanjem znanja pride samo v osebnem pristopu ‒ in to nam mladim danes manjka, ne dostop do informacij. 

RŠPN: Kaj je letos novega na programu? 

VČ: Letos smo prvič poleg tradicionalnih vizualnih natečajev organizirali tudi zvočni natečaj. (Več o zvočnem natečaju in kompilaciji v oddaji 100db.) In sicer ravno zato, da poskusimo doseči in narediti presek spalnične producentske skupnosti, ki izdaja na Soundcloudu in ji je to okej. Hoteli smo jih spoznati in jim ponuditi tisto, kar mogoče potrebuješ tudi, če si samozaložnik: skupnost, deljene veščin in pa seveda tudi vidnost. 

Glede na to, da je bilo prijav 40, mislim, da smo bili uspešni. Sploh če upoštevamo, da so bile prijave odprte hkrati s prijavami za Klubski maraton. Mislim, da nam je mogoče uspelo odpreti prostor za ustvarjalce, ki jim dostop do studia in koncertne turneje, ki ju ponuja Klubski maraton, mogoče ne pomeni toliko kot bendom. 

Tukaj moram poudariti tudi sodelovanje z oddajo Modem, ki raziskuje čudne internetne elektroničarje in letos praznuje deset let. Ker se ukvarja prav s tistim, kar letos tudi nas najbolj zanima, smo se jo odločili izpostaviti. Matej Mihevc, avtor oddaje Modem, je bil torej kreator in vodja zvočnega natečaja, ki je sprovedel kompilacijo KABOOM, ter vodja okrogle mize Malo založništvo po Evropi in pobudnik produkcijske delavnice ter živega nastopa Juleka ploskega.

Letos smo pojačali tudi diskurzivni program, ki je zasnovan tako, da nahrani obe polovici možganov. Bolj kreativno usmerjeni sta delavnici Meaningful music in Synth Jam. Za levo polovico možganov imamo pa delavniški sklop Glasbeni multipraktik v Hostlu Celica, kjer bodo predstavljene bolj biznis usmerjene veščine za samostojne artiste in založnike. Tudi za neglasbene ljudi se seveda kaj najde.

RŠPN: Česa bralke in bralci ne smejo zamuditi?

VČ: Petkov večer v Bignoseu je definitivno highlight. To je del sodelovanja z oddajo Modem in tam se bo dalo dobiti tudi njihove majice. Večer je kuriral Matej Mihevc, poleg okrogle mize o vizualnem v glasbi, ki jo bo vodil Dorijan Šiško, bo na posluh kompilacija KABOOM z izbranimi deli z zvočnega natečaja. Live set pa bo pripravil Julek Ploski.

Seveda v soboto, ko se bo vse dogajalo skoz in bo vse okrog Metelkove, tudi tradicionalno sejmišče. Pridete enkrat ‒ ostanete za zmeri!

Med koncerti pa izpostavljam Spejs Noksi, v Gromki ob 23.45, v soboto! Res ga ne zamudit! Srbski reper med zanimivimi elektronskimi brejksi in surovimi kitarskimi rifi. Nekaj, ker je zelo RŠ vajb, čeprav RŠ tega še ne ve! 

Hvala Veroniki Černe - Raketi, avtorici oddaje Vibe Check in vodji festivala Tresk, za odgovore. Sicer pa je to vse za tokrat. Celoten program 17. soočenja glasbe in založništva najdete na spletni strani tresk.si, če pa res vztrajate, pa tudi na Facebooku.