Novice z Radia Študent: natečaj Klubskega maratona 2025 je podaljšan do konca meseca!
Spoštovane poslušalke in poslušalci!
Na Radiu Študent smo širokogrudni. Ko smo se zavedli, da v najširši srenji slovenskih glasbenic in glasbenikov vlada silno zanimanje za letošnji natečaj Klubskega maratona, smo se nemudoma velikodušno odločili, da bomo rok za prijavo podaljšali do konca meseca. To priliko pa sem pograbil tudi jaz, da sem se pozanimal o tem, kako so srečneži, ki postanejo klubski maratonci, izbrani.
Izbor namreč poteka v najstrožji konspiraciji. Nihče ne ve, kdo bo letos v šestčlanski komisiji, mi je zaupala urednica glasbene redakcije Nina Zajc, ki je tudi sama članica komisije. Na komisijo tako ni mogoče izvajati pritiskov, jim peti podoknic, pošiljati ljubezenskih poslanic, šopkov, čokolade, obljub o večnem dolžništvu ali čekov za milijonske zneske. Pa tudi groženj z ugrabitvijo in prisilnim večurnim poslušanjem vaše glasbe ne.
To pa je seveda silno pomembno, kajti slaveželjnih je letos že čez šestdeset, mest pa je samo šest (eno gor ali dol) in to ‒ poleg širokogrudnosti ‒ kliče tudi po transparentnosti. Kako poteka izbor klubskih maratoncev? Kaj išče skrivnostna komisija? Najprej seveda vsak zase poslušajo vse poslane komade … seveda tudi preberejo opise in preklikajo linke do družabnih omrežij, toda le spotoma, medtem ko jim glava pod slušalkami kima in noga tapka v ritmih glasbe. »Bistvena je muzika,« pravi Nina Zajc, kajti potem vse skladbe, še posebej pa tiste, ki so jih navdušile, poslušajo še vsi skupaj. Verjetno večkrat.
»Tehnična popolnost posnetkov, pa tudi teksti in piar, pa ali jih je prijavil menedžer, ne igrajo ravno pomembne vloge. Pomemben je občutek, da ima bend samosvoje ideje. Ne iščemo ponavljavcev. Važna je tudi kritičnost, da znaš preteklost ‒ vsa muzika je že bila odigrana ‒ spremeniti v sedanjost,« je povedala Nina Zajc, ki opaža tudi, da so prijave bolj izkušenih in uveljavljenih izvajalcev ponavadi nekoliko manj zanimive. »Bolj kot so obskurni, boljše so njihove prijave,« pravi.
Temu razkritju predsodkov pa dodaja, da komisija zasleduje tudi čim večjo raznolikost. Navadno je največ prijav »kitarskih« ‒ tudi do 80 %, »ampak mi si želimo tudi jazzerjev, elektroničarjev, hiphoperjev, eksperimentalcev ...«
Če ste res željni slave, imate torej še dobrih štirinajst dni časa, da kitare zamenjate za beate in osladne balade prepesnite v ostre ulične rime. Sicer pa se splača prijaviti tudi, če niste izbrani ‒ strogo konspirativna komisija Klubskega maratona ima velik vpliv nad programom glasbene redakcije RŠ in bende, za katere je izvedela na natečaju, pogosto vabi v Afterparty ‒ na naše studijske koncerte, in uvršča v glasbene opreme.
Komisiji se morda res ni mogoče niti prikupiti niti je podkupiti, kaj šele izsiljevati (načrtovanje kriminalnih dejanj vam prisrčno odsvetujemo), toda njihova ušesa so vam na voljo: prijavite se na natečaj Klubskega maratona 2025!
Poleg koncertnih nastopov s finalnim večerom v Ljubljani bo Radio Študent izbranim klubskim maratoncem omogočil izvedbo radijskega koncerta v živo, obsežno promocijo med maratonom in po njem ter studijsko snemanje skladb, ki bodo izšle pri Založbi Radia Študent, na promocijski kompilaciji Klubski maraton 2025.
Kako je biti maratonec?
Odgovarjajo Moving as a Giant
Leta 2023 je na Klubskem maratonu nastopil murskosoboški trio Moving as a Giant (MaaG), ki ga sestavljajo Bojana Pejanović, Martin in Primož Kramberger. S svojimi »vihravimi gmotami zvoka« so brez razprave prepričali tedanjo komisijo: »Pri njih smo takoj vedeli, da je to to in ni bilo nobenega dvoma,« je rekla Nina Zajc. Lani je bend svojo veljavo kronal še z drugim mestom med Naj domačimi Tolpami bumov s svojim albumskim prvencem. »Njihova glasba je tako masivna in napojena z efekti, da že v začetnem delovnem obratu gazi vse pred sabo, še dodatno pa raste s počasnim nakladanjem bremen v obliki nihajočih vokalov, svežih kitarskih linij, feedbackov, sintovskih dronov, bobnarskih učvrščevanj in še marsičesa,« je zapisal recenzent Andrej Dujc. Zato smo jih povabili, da nam povedo, kakšna je bila njihova izkušnja Klubskega maratona pred dvema letoma. Dopisovali smo si preko mejla, pogovor pa smo zaradi jasnosti in dolžine uredili.
Kakšen je bil bend, kje ste bili pred prijavo na Klubski maraton?
Primož: Moving as a Giant smo pred prijavo na Klubski maraton (KM) počasi stopali na koncertne odre. Odigrali smo nekaj koncertov po različnih delih Slovenije, največji do takrat je bil nastop na Hafnerjevem memorialu, kjer smo spoznali zasedbo Gnoomes – z njima sedaj Martin sodeluje kot gostujoči bobnar. Za KM smo seveda že vedeli. Leta 2006 je s Hexenbrutal na KM sodeloval tudi naš ustanovni član Matej Kolmanko, ki pa je MaaG zaradi drugih projektov žal zapustil. Odločitev za prijavo je bila neka logična poteza za naš band, saj KM omogoča bendom dobro izkušnjo seznanitve s slovensko klubsko sceno, sploh v glasbenih zvrsteh, ki niso naravnane na mainstream zvok.
Kakšna je bila vaša izkušnja Klubskega maratona? Je izpolnil vaša pričakovanja?
Primož: Glede pričakovanj smo bili kar realni, nismo si delali nekih utvar – KM glasbenikom omogoči izkušnjo več zaporednih koncertov po Sloveniji in s tem morda prvi občutek, kako bi izgledala večdnevna turneja. Predstaviš se publiki, ki spremlja domačo glasbeno sceno. Kot sveža glasbena skupina je fajn, če KM vzameš kot šolanje, iz katerega skušaš potegniti čimveč izkušenj. Z malo sreče pa se ti odprejo tudi kakšna vrata, do katerih bi najbrž brez KM potoval veliko dlje.
Bojana: Turneja je bila res pestra, za naju z Martinom prva takšna izkušnja, za celoten bend pa tudi zelo »plodovita« v smislu novih priložnosti – po maratonu smo začeli recimo sodelovati s Kapa Records. Tudi studijski koncert je bil fin, ekipa RŠ se nas je res potrudila vpeljati v celoten setting. Bilo je sproščeno, z dosti kave in dobre družbe. Po maratonu smo se zaradi zelo pozitivne izkušnje odločili tudi za snemanje prvenca v studiu RŠ.
Martin: Maraton je vsekakor presegel naša pričakovanja. Mene so navdušili vsi klubi, ki jih prej nisem poznal, spoznavanje novih ljudi, in pa vse nove priložnosti, ki so bile neposreden rezultat maratona. Odziv publike je bil zelo pozitiven, zato smo bili motivirani, bili pa smo tudi zelo uigrani in pripravljeni za studio in za prihodnje koncerte. Kot že rečeno, smo po finalu začeli tudi sodelovati z založbo Kapa Records, pri kateri smo izdali svoj prvenec.
Kaj bi rekli tistim, ki morda ta trenutek še oklevajo, ali naj se prijavijo, ali ne?
Martin: Rekel bi, naj si pogledajo, kateri izvajalci so že bili del Klubskega maratona, potem pa naj se prijavijo!
Moving as a Giant so pred dobrim mesecem izdali nov singel Brown Room. Konec meseca, 28. 3., bodo z Gnoomes in My Secret Grind Project igrali v mariborskem Gustafu, 29. 5. pa bodo z Altın Gün in Saagaro v Križankah otvorili Drugo godbo.
Postani maratonec!
Prijava s pripisom »Prijava na natečaj Klubskega maratona« naj vsebuje:
– vsaj tri avdioposnetke (format .mp3, 320 kbps),
– naslove in besedila skladb,
– kratko predstavitev skupine oziroma posameznika, imena in priimke vseh članov zasedbe ter lokacijo,
– ime in priimek kontaktne osebe, elektronski naslov in telefonsko številko,
– fotografijo glasbenice, glasbenika ali skupine.
Dodatne informacije so dostopne na spletni strani Radia Študent.
Prijave na natečaj Klubskega maratona sprejemamo do vključno 31. marca 2025.
Prijave pošljite na elektronski naslov @email.
Iftar na Radiu Študent
V četrtek, 6. 3., smo na Radiu Študent gostili večerjo iftar v organizaciji Društva za medkulturni dialog (MKD) in Furkana Gunerja, ki je tudi avtor radijske oddaje Enolončnica. Furkan prihaja iz Turčije in v Ljubljani živi že več kot deset let – tu je študiral, sedaj pa dela za društvo MKD kot koordinator projektov in medkulturni mediator. Sodelavec Radia Študent je od leta 2021. Z njim smo se pogovarjali o ramazanu, iftarju, delovanju društva MKD ter o njegovi oddaji. Pogovor smo uredili zaradi dolžine in jasnosti.
Kaj je iftar?
Furkan: Iftar je večerja, ki jo imamo vsak dan ob sončnem zahodu med ramazanom, to je deveti mesec muslimanskega koledarja, ko se muslimani postijo. Večina ljudi povabi svoje prijatelje, večinoma si tudi vzamejo več časa za pripravo, pripravijo kaj posebnega. In seveda tudi bolj uživajo, saj cel dan niso nič jedli. To je tudi družaben dogodek. V Turčiji, pa tudi v drugih večinsko muslimanskih državah, je ramazan res poseben čas. Cel mesec se ljudje osredotočajo na to praznovanje ‒ tudi tisti, ki se ne postijo. Zato naše društvo organizira ta projekt iftarjev ‒ tudi tukaj živimo muslimani in to je res pomemben dogodek v naših življenjih. Po eni strani smo si želeli, da bi tudi tukaj malo bolj občutili to vzdušje, obenem pa smo hoteli to nekako deliti med svoje znance in prijatelje. Zaenkrat je vsako leto lepše, vsako leto malo razširimo ramazansko vzdušje tudi tu. Ramazan je več kot religija … čeprav iz nje izhaja, gre pravzaprav za človeškost, za tradicijo gostoljubja. Vsak iftar je priložnost, da lahko vsak musliman izraža in doživlja gostoljubje.
Koliko časa že organizirate iftarje?
Mogoče kakšnih pet let ‒ društvo je sicer staro že 18 let. Tradicija je seveda, da se muslimani v tem času zberemo na iftarjih, potem pa smo razmišljali: zakaj ne povabimo tudi ljudi, ki niso muslimani, če živimo v Sloveniji? Saj ni pravilo, da bi se morali družiti samo muslimani ‒ kot rečeno, gre za človeškost. Tako smo začeli organizirati odprte iftarje. In seveda se ob hrani pogovarjamo o različnih temah, ne samo o tradiciji muslimanskih kultur – združujejo se različne kulture … prihajajo Slovenci, seveda, pa tudi ljudje iz Rusije, Afganistana, Amerike … Trenutno organiziramo pet ali šest iftarjev na teden, nekatere v domovih pri muslimanskih družinah, seveda za manj ljudi, nekaj v naši pisarni, ki jo imamo že eno leto v centru Ljubljane, vsako leto pa povabimo tudi nekaj organizacij in organiziramo iftar pri njih. Ta krog se počasi širi, vsako leto mogoče ena nova organizacija in pa seveda novi ljudje. In vse gre na lepše ‒ tako pri naših prostovoljcih, ki projekt vedno bolj podpirajo, pa tudi pri gostih, ki, se mi zdi, vsako leto bolj pričakujejo, da bomo skupaj organizirali iftar. Kot MKD in kot Furkan se res zahvaljujem vsem prijateljem in gostom, ki so se udeležili iftarja lani, letos, pa tudi prej … in se veselim tudi prihodnjih.
Kaj poleg iftarjev še dela društvo MKD?
Naš moto je: imejte prostor za vsakogar v svojem srcu. Sodelovali smo na primer v projektu Počimo mehurčke, v sklopu katerega smo organizirali dva tabora za turške in slovenske družine ‒ ta projekt je bil res super.
Na vaši spletni strani so omenjena tudi načela gibanja Hizmet, ki ga je vodil Fethullah Gülen. Kaj je Hizmet?
To je civilno družbeno gibanje, ki želi ustvarjati kulturo sobivanja. Namenjeno je temu, da se ljudje med sabo bolje razumejo. Organizira kulturne dogodke in se posveča občečloveškim vrednotam. V nekaterih državah se ukvarja tudi s humanitarno pomočjo in izobraževanjem. Glavna stvar pa je medverski, medkulturni, mednarodni dialog.
Toda v Turčiji bi bila omemba gibanja Hizmet politično dejanje …
Ja, na žalost je to kar politična stvar. Čeprav gibanje ni politična stranka. V Turčiji tega verjetno ne bi bilo možno javno objaviti, ali se o tem pogovarjati.
Ste se ob svojem delu kdaj srečali z očitkom islamizma ali islamofobijo?
Ne, zaenkrat v Sloveniji nismo imeli slabe izkušnje, ker ljudje to sprejemajo kot kulturno bogastvo. Tudi na iftarjih se ne pogovarjamo samo o islamu. Predvsem hočemo vsem ponuditi možnost, da izkusijo iftar in da ljudje to razumejo kot kulturno izmenjavo.
Pripravljaš pa tudi oddajo Enolončnica na RŠ. O čem je tvoja oddaja?
Za začetek moramo povedati, da sem pred tremi leti, ko sem naredil izobraževanje na radiu, začel iz nule. Seveda je vsak dan bolje, to soboto (15. 3.) bo, se mi zdi, 39. epizoda. Govorimo o migraciji, integraciji in podobnih temah. Tudi pri oddaji gre v bistvu za medkulturnost, a ne? Ljudi v Sloveniji v bistvu zanima, kaj migranti tukaj delajo, kaj planirajo, kako vidijo Slovenijo … In jaz jih to sprašujem, oni pa odkrito odgovarjajo, kaj delajo, kako živijo, kakšne družine imajo. Poskušam ustvariti prostor brez ovir, ker migranti že vidijo, kako Slovenci živijo in delajo, Slovenci pa zelo malokrat vidijo, kako živijo migranti. Seveda pa tu ta pojem razumem zelo široko ‒ ne glede na to od kod, zakaj in po kaj so prišli ljudje v Slovenijo ‒ res mešano, enolončnica. In vsak migrant, ki gostuje v oddaji, naredi našo Enolončnico okusnejšo!
Oddaji Enolončnica lahko prisluhnete vsako tretjo soboto v mesecu ob 18. uri. Vedno pa jo lahko okusite tudi na naši spletni strani.
Poslušaj radio
Novičnik sem pripravil Vid Bešter. Pisma bralcev, kritike, pripombe, kakopak pa tudi pohvale sprejemamo na: @email. Po želji jih tudi objavimo.
Na novičnik Radia Študent, ki ga razpošiljam enkrat do dvakrat mesečno, se lahko prijavite na tej povezavi.
Foto: Izak Kermc, Furkan Guner, Ivan Kovše Jovo, Miha Kordiš, UR/Lastni arhiv
Lektura: Eva Korenjak
Dodaj komentar
Komentiraj