Rogoborba za avtonomijo naših življenj in prostorov se nadaljuje. Iz povsod na okROG zbrana druščina, samoorganizirana skupščina, bo v živo združevala sile v zvoku, besedi in sliki.

Seveda brez oblasti, brez policije, represije.

Izredne razmere prinašajo izredno oddajo. Priklopi/pridruži se na 89.3 megasrčkov.❤️🖤 🩷
 

19. januarja od 11.00 do 20.30 in naprej do zadnjega diha se za avtonomijo živi.

Mesto za ljudi – izjava ob obletnici deložacije Avtonomne tovarne Rog
 

Pisalo se je leto 2020 in Mestna občina Ljubljana je kandidirala za prestižen naslov Evropske prestolnice kulture 2025. V bleščeči prijavni knjigi, ki si je za naslovnico sposodila kar podobo s takratnih kolesarskih protestov, je kot enega osrednjih projektov izpostavila Center Rog – kreativni center, ki naj bi nadomestil takrat še delujočo Avtonomno tovarno Rog. Po besedah prijaviteljev naj bi ta med drugim prinesel stalne delovne prostore več kot 500 ustvarjalcem, poskrbel naj bi za skupnostne prostore za srečevanje mladih aktivistov in bil »vsebinsko namenjen podpori družbenokoristnih projektov, sledil načelom varovanja okolja, krožne ekonomije in družbene pravičnosti…«. Center Rog, kakršnega so obljubljali pred slabimi petimi leti, naj bi bil torej nekakšen generator družbenega napredka, stičišče kreativnosti in kritične misli. Začetek ni bil vzpodbuden: le nekaj mesecev po oddaji prijave so občinski snovalci Centra Rog tam vzpostavili gradbišče tako, da so z uporabo brutalnega nasilja in protipravnih sredstev deložirali prebivalce nekdanje tovarne, porušili njihove prostore in uničili več tisoč umetniških del.

19. januarja bomo obeležili četrto obletnico nasilnega uničenja Avtonomne tovarne Rog, s katero so se postavili temelji za nastanek Centra Rog. Ob obletnici deložacije in vzpostavitve nove javne institucije, ki naj bi »bolj vključujoče izpolnjevala družbeno funkcijo porušenega skvota, si velja z nekaj časovne distance pogledati, kaj je rušenju sledilo. Po dveh letih delovanja javnega zavoda bi namreč verjetno težko našli Ljubljančana, ki ima Center Rog za središče mestne kreativnosti in kritične misli. Zgradba ni nič več kot kongresni center z nekaj elitnimi restavracijami, kafiči in butiki, ki hkrati izvaja butični program (plačljivih) delavnic. In ne glede na naše stališče do takšnih institucij (marsikateri meščan je zagotovo zadovoljen že z dejstvom, da je tam zdaj lično urejena stavba), moramo Center Rog ocenjevati po njegovih zastavljenih namenih. Vprašati se moramo, kaj dejansko doprinaša v smislu družbenega napredka. Ali je postal stičišče mladih kreativcev, kjer se rojevajo ustvarjalni presežki, novi umetnostni in miselni tokovi? Ali se v njem delajo preboji na področju varovanja okolja in družbene pravičnosti? Ali generira družbena gibanja, politične in ekonomske spremembe? Ali ponuja rešitev za krizo produkcijskih in bivanjskih prostorov, zavetje marginaliziranim skupinam?

Odgovor je seveda ne. Verjetno ni bilo pretirano težko predvideti, da med tapas barom in galerijo družine Čeferin ne bo vzklila pronicljiva družbena refleksija. Institucija, ki se je za potrebo gentrifikacije soseske vzpostavila na nasilju in zavajanju javnosti, pač ne more biti nosilka družbenega napredka – lahko zgolj navznoter reproducira vse procese, ki jih je sprožila navzven. Če je včeraj pomagal pri podražitvi okoliških nepremičnin in komercializaciji Trubarjeve, se mora danes Center Rog tudi sam posluževati čedalje več komercialnih najemov in storitev za premožnejše stranke, da se lahko finančno reproducira. Če so včeraj podpirali brutalen poseg bagrov v rogovsko okolico, rušenje drevoredov in zaščitene stare češnje, morajo danes gostinci na terasah Centra Rog trpeti žgočo vročino, ki seva od betonskih tal in steklenih fasad ter odganja stranke. In če so včeraj sodelovali pri izgonu generacije prekarnih delavcev iz skvota, se danes sodelavci zavoda sami soočajo s prekarstvom, nizanjem pogodb, slabimi delovnimi pogoji in šikaniranjem.

Ali je realno pričakovati, da bo takšna ustanova kaj doprinesla bojem delavcev in mladih v mestu? Da bo, na primer, kaj povedala o visokih najemninah, zapiranju študentskih domov, ali selitvi Srednje šole za oblikovanje in fotografijo iz Križank? Da bo odigrala kakšno pozitivno vlogo pri reševanju Plečnikovega stadiona ali ljubljanske tržnice? Da bo intervenirala pri velikih posekih dreves, gradnji sporne sežigalnice, kanala C0 in elitnih stanovanjskih projektov? Stiska prebivalcev se z vsakim letom stopnjuje, stanovanja in produkcijski prostori se še naprej dražijo, javne storitve so vse manj dostopne, v mestu vlada razredna segregacija, samooklicane »napredne« institucije in politična telesa pa o vsem tem modro molčijo. Ne samo, da so občinske in državne ustanove pomagale kapitalskim elitam pri njihovemu plenilskemu pohodu po prestolnici, zdaj so tudi uporništvo, alternativna kultura in kritična teorija prepuščeni občinskim menedžerjem in startup gurujem.

Konflikt med elitami in prebivalci, ki se je izrazil v surovi deložaciji Roga 19. januarja 2021, je danes še bolj akuten. Prebivalci se poskušajo zoperstaviti avtoritarnim politikam kapitala na različne načine – od organiziranih oblik pritiska in pravnih bojev, spontanih akcij in uničevanja simbolov »spodobnega« meščanstva, pa do zasedb novih avtonomnih prostorov, univerz ali zapuščenih menz, od koder se v puščobo Ljubljane vrača življenje. Ob uničenju Avtonomne tovarne Rog smo zapisali, da je bil to »katalizator novih družbenih bojev«, kar se je v naslednjih letih nedvomno potrdilo. In medtem ko so se elite poskrile v zavetje svojih klavstrofobičnih trdnjav, se je rogovski duh upora, duhovitosti in drznosti razpršil po mestu, v tej razpršenosti pa postal neulovljiv.

19. januar zato za nas ni dan žalovanja, je pa pomembno obeležje razrednega nasilja mestnih oblasti, ki ga prebivalci ne smemo nikoli pozabiti. In v času, ko so izbrisani prebivalci Slovenije – žrtve razrednega nasilja neke druge dobe – dobili svoj spomenik na Trubarjevi ulici, so spomenik dobili tudi deložirani Rogovci: to je Center Rog sam. Kajti ta monstruozni stekleni stvor po vseh milijonskih investicijah, reklamnih plakatih in nagradah ne bo nikoli več kot veliki nagrobni kamen – ne more postati živ prostor kreativnosti in napredka, ampak le obeležje uporom, ki jih je nekoč poskušal zadušiti. Njegova vloga v mestu bo vedno le to, da nas opominja, kako krvavo družba potrebuje avtonomne prostore.

Boj za mesto se nadaljuje!

V Rožni dolini Zbor za Rog

študentsko naselje na igrišču

ob 18.30