<<Podlaga: The Cure – A Forest>>

Vodnikova cesta, prvi del: Pod gozdom

Bolj bode pridna

  pozimi predica,

dalj bo rožljala

  pod palcem petica.

Takole je o mesecu februarju oz. svečanu zapel Valentin Vodnik, mož, pod čigar imenom se vse do daljne daljne obvoznice vije ena velikih šišenskih ulic. Cesta mnogih podrekavajočih pocestnosti, tako v prenesenem pomenu kot dobesedno, prenabita s policijo, balancami, hlevi, sonoričnimi domačijami, bolnicami itn. itd., da bi jo lahko tule prebredli v enem kosu. Zato poseben fokus na njen izvir.

Mali poulični klitorisek, iz katerega se v prostranstva Šiške izlije naša Vodnikova, sliši na ime Pod gozdom. In ne zavaja. Uličica je dejansko – pod gozdom. Oz. kar je od njega ostalo, kajti vrli gozdarji so zadnje tedne s svojimi motorkami, sekirami in neumorljivo drvosesnostjo nad mogočnimi smrekami in ostalim častitljivim drevjem izvedli brutalen genocid oz. drevocid. Lansko leto približno isti čas je isto delo opravljala mati narava in njena žledokalipsa. To je bilo strahospoštovanjske mistike. Tema. Tišina. Nepremotljivost. In krhhrhhrhrrh vsake toliko, suho hrsteč jek še enega razlomljenega, podrtega drevesa. Vsakih deset, petnast minut. Ves dan. Vso noč.

Pred par tedni pa se je človek še enkrat odločil naravi pokazati, kaj se pravi delat. Od svita do teme, žagat, žagat, žagat, rrrrrzzzzzzzz. In za seboj pustit opustošenje, kot bi razfukalo kak projektil iz neke druge evropske klime. No, lahko iz udobnega okna toliko bolje opazujemo male srnice, kako v skupinah po pet ljubko drobencljajo po od žaganja razvrani grudi. Ter seveda brez motečih krošenj malce višje na hribu občudujemo novodobno zidane vile.

Še bliže svojemu štartu se naša uličica, ki jo mimogrede kakšnih enkrat na mesec rigorozno prečesajo mestni redarji s svojimi blagovestnimi obvestili za na levi strani parkirane avte, stakne s cerkvijo sv. Bartolomeja ali po domače Jerneja. Ja, prav tisto po Plečniku obnovljeno svetišče, sicer bolj znano kot Stara cerkev. Tudi tu poimenovanje zadane v polno, očitno je v tem koncu preciznost cenjena višje kot poetičnost.  

Na tem mestu se cestica Pod gozdom visokostopinjsko vzpne, ja, naravnost v sam gozd. In zdaj se šele začnejata skrivnostna intrigantnost in pustolovska draž. Najprej pri slavnem in zloglasnem Hotelu Bellveue, nekdaj idilično ustanovo za gospodo, potlej mdr. s hosto obdanim diskačem, a to ni nič proti njegovi današnji ruševinasto razpadajoči podobi. Je hiša duhov, đankijevsko pribežališče, vandalska tarča za čefurje, firbecmagnet lokalne mularije. Nedavno tega se je vžgal in poskrbel za enega ne tako maloštevilnih požarov v spodnji šiški, in to ne prvič. Neformalni viri poročajo, da menda zaradi nepremičninskih mahinacij, češ lastnikom se dokler je stavba v spomeniškem varstvu vanjo ne splača vlagat, če pa po drugi strani dovolj zgori, potlej... Hm.

Tukaj se pot razcepi in njen nemara najzanimivejši ovinek je zavoj v šišenski hrib, koder res vzniknejo fascinantne gozdne fantazije. Visoka obljudenost teh mnogih potk. Skrivnostni objekti, kot je očitno nedokončan, kakih trideset metrov visok stolp na jasi nepregloboko v gozdu. Fašistična opazovalnica? Podrtija čarovniškega stolpa? Krematorij za gozdne škrate? ... In še dlje in globje, center smučarskih skakalnic, kjer se urijo vrli mladi žabarski upi tega športa. Kdo ve, kaj vse lahko odkrijete in kaj vse lahko odkrije vas na enem samem španciru skoz vse te hostne čude, preden vendarle znajdete na večni poti ali pri koseškem bajerju...

Tako s podtalnostjo nabito torej štarta Vodnikova cesta. Pod gozdom so njeni mali možgani, pohosteno nezavedno in hrbtna stran. Čeprav je s svojo predmestno podeležansko urbanostjo tudi sama po sebi zadosti kontradiktorna in zlimana vkup precej na hojladri. A o tem drugič. Da smo sploh lahko naredili prvi korak v iskanju izsranih drekov na Vodnikovi je bilo treba stopit iz Pod gozda.

Padle lesene žrtve obžaluje Matjaž.