Glavarjeva ulica.

“Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev,“ zapišeta Karl in Friedrich v Komunističnem manifestu in če logiko malce nategnemo, ugotovimo, da je tudi zgodovina vsake dosedanje ulice zgodovina razrednih bojev. Kaj je namreč ulica drugega kot uprostorjenje družbe? Za praktičen primer vzemimo danes Glavarjevo ulico. Ta mala bežigrajska ulica povezuje Dunajsko cesto in Slovenčevo ulico. Na slednji ima sedež Delova tiskarna in ravno ta fabrika močno določa zgodovinski značaj Glavarjeve.

V današnji rubriki Pazi drek vrtci, sprehajalci in preredki kafiči te ulice dajejo prostor važnejšim temam. Govorimo o antagonizmih, ki so zaznamovali in še vedno zaznamujejo teh slabih petsto metrov. Od starejšega k novejšemu, dasiravno s tem kršimo geografsko smiseln pregled. Novinarska ulica seka Glavarjevo ulico skorajda na sredini pod skorajda devetdesetstopinjskim kotom. Ob presečišču sta zrasla dva tanka podolgovata bloka. Urbana legenda pravi, da ju je začrtal sam mojster Ravnikar. Mestne čenče gor ali dol, prostorni ti bloki zagotovo niso. To pa zato, ker so bili zgrajeni za Delov proletariat, natančneje za grafike.

Prej omenjena Novinarska ulica je urbanistično popolnoma drugačna. Ožja ulica gosti namreč pritlične vile. Ti prostorni bivalni objekti so v časih svinčenega socializma gostili tedanjo medijsko malo buržoazijo - novinarje oziroma bolje, družbeno-politične delavce.

Druga ilustracija teorije konflikta so socialistični bloki pri Slovenčevi ulici proti semizaprtemu naselju modernih oranžnih stanovanjskih poslopij v sredini ulice. Prvi imajo skorajda postapokaliptičen videz, medtem ko drugi prav kličejo po vandaliziranju s svojo ograjo in urejenim parkom ter igrali za otroke. Še najbolj v oči bodejo penthousi na vrhu vsakega ograjenega bloka. Kaj češ, tako pač je.

Vsak razredni boj ima svoj konec. Boj Glavarjeve se zaključi na Dunajski, kjer domuje Mercatorjeva poslovna stolpnica. Iz poraza do poraza do končne zmage. Končne zmage potrošništva torej. Pa niti to ne. Mercatorjeva trgovinica je navkljub bližini štaba razmeroma slabo založena.

Ob zaključku prastara misel: “Nomen est omen” - Glavarjeva ulica je namreč poimenovana po protagonistu opija za ljudstvo Petru Pavlu Glavarju. Slednji, tako internetni vir znanja, je bil slovenski duhovnik in mecen. Klavrno usodo te gase in bojev na njej z njenim imenom pa povežite sami.

Glavarjevo je podoživljal Zupan.