Jakčeva ulica

Glavna ulična kapilara na Štepanjskem polotoku je v naslovu imenovana cesta, sklepamo, da po umetniku Božidarju Jakcu. Če si želite raziskati vse mike in čare Štepanjca ali Štepca, kot mu pravijo žabarski domorodci, potem ni boljšega izhodišča. Kar brez strahu, v nasprotju z lokalnimi miti in legendami o čefurjih in drogah je soseska prilično miroljubna, bati pa se je treba le upokojenk in njihovih dremavih psov.

Jakčevski hod proti severu, vse do izteka v Ljubljanico oz. brvi čeznjo, štarta na Litijski. Nanjo prispemo še kar bombastično, bodisi skoz dolg pografitiran podhod bodisi po nizkih in dolgih stopnicah. Takoj se zazremo v obraz monumentalnega socbloka na eni in pritličnega Merkatorja na drugi strani. Blokovi dvojčki so dalje nepotratno razvrščeno po štepanjski krajini. In med njimi – več nižjih blokov različnih kvadrastih dimenzij. In med njimi, zelenje, travice, hribčki, drevesa in klopi. Na blokovski periferiji se človek še najlažje prepriča, zakaj je Ljubljana zelena prestolnica.

Krasen kraj za špancir, vse te ulice in uličice so namreč ekskluzivno namenjene pešačenju, parkirna mesta so začrtana na obrobjih naselja, tu pa tam pa kak podjeten dostavljalec pic v starem golfu ali možakar v belem kombiju s pohištvom vendar zahrumita do kakšnih vrat. Klorofila ni tu nič manj kot v kakšnih Kosezah, prostora za objestne dejavnosti na pretek, vendar se zaradi vsega miru v pejsažu povsod naokrog vsako ekscentrično pijančevanje ali kozlanje ali fukanje zazdi nekoliko incestoidno. No, morda ravno zaradi tega tako dobro dene.

Kotičkov za raziskovanje je precej, najsi bodo interesi vrabčevsko orintološki, ko smukate okoli sumljivih gostih pisanih grmov, ali čisto tercijalski in voajerski firbci ob motrenju skoz številna dvoriščna okna. Seveda lahko dalje ob izteku na bregu reke opazujete račjo šolo ali parjenje nutrij. Ni da ni. Še ekonomsko-potrošniška plat je nekoliko hecna, ko je malo ob strani nasproti tuša raztavljen hecen trafikarski sadje in zelenjava pajzl.

Ulica se začenja zaključevati s še enim za marsikoga malce obskurnim arhitekturskim dosežkom, da ne omenjamo njegovih vzgojnih implikacij, Osnovno šolo Karla Destovnika Kajuha. Slednja je zasnovana pritlično, deluje nekako trikotno oz. raje prizmično ter je strešena z valovitim rdečim plehom. Pred njo je hecno betonsko poligrišče, ali kaj že, ob čemer se človek vpraša, če so se njegovemu umotvoru po glavi podile iste nedovršene misli kot tebi. Ne moremo pozabiti še doprsnega kipa mladeniča Kajuha, tega velikega pesnika ljubezni in revolucije. Kaj je bolj vzgojnega.

Če se za konec vrnemo k Jakcu in njegovi oz. naši Jakčevi ulici, je ta v svojem rangu dolga in razgibana, razkačena in mestoma tudi deltasta. Naj bo tako tudi vaše bivanje na njej in njenem okolišu, urbanem štepanjskem biseru. Karkoli boste pač počeli.

Jakčil je Matjaž.