Marentičeva ulica

Če se s Ceste dveh Cesarjev zabijete v Rakovo Jelšo in pristanete po nekem naključju na onem križišču, kjer tam prodajajo kebab, ste trčili na vtočno točko Marentičeve ulice. Ta se nahaja v osrednjem južnem delu Ljubljane; kaj dolga ni preveč, pa tudi ulica baš ni neka. Razen pločnika z glavne ulice je povečini namreč sestavljena iz makedama, ki se z vzhoda popne proti bližnji Ljubljanici in proti vrtičkom ob njej.

Na Marentičevi kakšnega arhitekturnega presežka ni za zaslediti – obcestne bajte, ki jih do ceste loči pozimi dostikrat fino pomrznjen, poleti pa fino dehteč in oflakan jarek, v višino ne merijo več kot kako nadstropje. Hiše, ki jih je kak ducat, so najverjetneje najbolj očitni in največji objekti in zato tudi najbolj zoprni; spadajo v tisto kategorijo hiš, ki jih ponavadi ne gledaš dalj kot 15 sekund, kot naprimer avto živo rumene barve ali pa nek oglas, ki ga ne štekaš 'iz prve'.

Pestra mešanica betona in malte, ki deluje, kot da se sproti ruši, se meša s strešnimi cegli, ki v nevzdržnem prehajanju v zemeljske barve kar sproti padajo v beločnice. Nepokošena trava človeka spomni na kratke hlače in na koprive in na stare sentimente.

Ulica se, kot že omenjeno, konča pri Ljubljanici - točneje rečeno, ob njej se naravna proti severu, dokler ob mostu ne stori svojega konca ob bok Hladnikove. V oziru tega konca ulice velja pridati, da so poleg takih in onakih vrtičkarskih bajtic tod prisotne tudi klopice, koder si lahko človek ali več njih umiri tlak, spije kakšno okrepčilo, požge kakšno kadilo in z morebitno družbo izmenjuje slino ali informacije. To pa je tudi najbolj socialna točka Marentičeve.

Da je na tem sicer dokaj neuglednem mestu v Ljubljani sploh poskrbljeno za takšne socialne otočke, je treba okriviti predvsem stare partizane, ki so okoli bele Ljubljane sklenili magični krog poimenovan Pot ob žici, ki ima, malce paradoksno, danes bolj rekreativne namene. Pot ob žici je tudi najverjetneje razlog, da so ulico poimenovali po nekem liku, ki se je imenoval Janez Marentič.

Janez Marentič, po komer ulica nosi ime, se je rodil belokranjskim staršem v severnoameriškem Clevelandu daljnega leta 1910. Pri mladih letih je v Zagrebu študiral agronomijo, pri ranih 22-ih pa v belokranjskem Podzemlju, dandanes bolj poznanem po festivalu Šengenfest, leta 1932 organiziral komunistično celico. Zaradi širjenja propagande in socialističnega agitiranja je bil večkrat zaprt, kar ga pa ni ustavilo, da ne bi bil zraven, ko so kongresno, ilegalno in skrajno konspirativno ustanovili komunistično partijo Slovenije leta 37'. Kot agronom je naprimer napisal precej polemično knjigo naslovljeno »Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom« in se naprej aktivno ukvarjal s politiko, dokler se mu leta 1942 ni v Ljubljani življenje ustavilo. Ali je zadel ob kroglo ali ga je pokosila naravna smrt pri 32-letih, lahko samo ugibamo; informacije so skope in razpršene, v svojih spominih pa verjetno tega ni zavedel...

Vrli Belokranjci so se mu posvetili tudi s svojim folklornim društvom, ki še danes nosi njegovo ime.

Summa Summarum: Marentičevo boste prehodili v časovni enoti enega cigareta. Misli vam bodo zagotovo ušle. Kako to, da se je sploh tam znašel, se še danes čudi Biga.