Tako je, ljubljanske ceste so poimenovane tudi s tako ultimativno zaznamovanimi imeni. Žal pa je treba zvenu pričujočega odvzeti večino njegovega zloveščega čara. Hajdrih, ime, ki bi ga po slavi prekašal kvečjemu Hitler ali Göring ali Himmler, se v našem primeru ne nanaša na angela smrti Reincharda Heydricha, temveč na – Antona Hajdriha, glasbenika in skladatelja, čigar skladbe so bile na moč priljubljene v pevskih društvih devetnajstega stoletja.

Ulica je situirana v viških prostranstvih, niti ne predaleč od centra, in je zgledno utelešenje svojih ostalih sester, s katerimi se križa, denimo z Jamovo cesto, Jadransko ulico, Teslovo itd. To pomeni ne preveč urbano blokovske arhitekture, temveč bolj nekajstanovanjske vile, kakršne poznamo iz rožnodolskih logov, ter več javnih zgradb, ki pravzaprav tvorijo jedro tamkajšnjega okoliša.

V prvi meri seveda bližnje naravoslovnne fakultete, na sami Hajdrihovi pa se nahaja Kemijski inštitut, kjer se seveda bavijo s fizično molekularnostjo vseh vrst, mnogimi kemijskimi branžami ter varovanjem okolja, seveda v spregi z domačo industrijo. Sodelovanje javnih zavodov s pridobitniško dejavnostjo je pa ja dobra stvar, živela podjetništvo in gospodarska rast. Za delovna mesta gre!

Preden nas zanese v revolucionarno dretje, mogoče omenimo še vsaj dva nekoliko impozantnejša objekta, in sicer prenovljeni bazen Kolezija, v katerega podrtiji se je leta nazaj kreativno družilo, pohalo in pijančevalo, danes pa je po prenovi verjetno najreprezentativnejši primer sodobnega hipsterskega stavbarstva. In seveda še arhitektonski biser Hajdrihove – del Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, in sicer stavba Hidrotehnične smeri. Siv in skrbno načrtovan dvorec z osrednjo stavbo ter stranskima kriloma, v katerem bi lahko poleg raznih hidrotehnoloških aktivnosti izvajali tako rekoč vse, od dekadentnih orgij do nacističnih eksperimentov. Gotovo bi lahko gostil tudi kakšno pevsko društvo, ki bi vežbalo Hajdrihove zborovske šlagerje. No, hočemo povedati, da je videti res fino, sploh v svoji umeščenosti, kot bi padel iz arhitektskih nebes.

Sam videz oz. vektorska predispozicija naše ulice je nekoliko neortodoksna, kot blago zmutirana iz siceršnjih cestnih parametrov. Ni namreč preprosto zgolj usmerjena iz točke a proti točki b, temveč tako na začetku in koncu ter tudi vmes hecno razkrakana nikamor, v slepe ulice, kar priča tudi o vidnem polju prostorskih načrtovalcev. Na severni strani se oslepela skoraj dotakne Tržaške, od katere jo loči… hja, pravzaprav nič, pločnik in par malih dreves, tako da kreativnejši šoferji ne bodo imeli problemov pri ilegalni vključitvi na glavno ulico Viča. Na jugu pa se skorajda namoči v malo Gradaščico.

Zaradi še dveh ali treh vmesnih štrcljev deluje nekoliko hendikepirano, po drugi strani pa je to vendarle priznanje uličine pomembnosti in namembnosti. V kolikor je funkcija cest, da pač od nekje nekam pripeljejo, je Hajdrihova s svojo zaslepljenostjo sam cilj potovanja, končna točka, onstran katere nimaš več kam priti. Na Hajdrihovo se ne gre, na Hajdrihovo se pride.