V devetdesetih sem večkrat razjezil mamo z obiskom prepovedanega lokalnega bordela, kamor smo mulci zahajali predvsem zaradi zakajene sobe v ozadju, iz katere je sevalo nekaj igralnih avtomatov. Žepnina je hitro skopnela ob žetonih za 50 tolarjev, s katerimi smo med drugim futrali mašino, na kateri je tekel Segin legendarni Golden Axe. Ob pomanjkanju pametnih prevodov lahko povem zgolj, da je šlo za sidescrolling hack’n’slash igro. Vsak od obeh igralcev je izbral enega izmed treh likov - možaka v modri, damo v rdeči ali starčka v zeleni opravi - nato pa začel svoj pohod od leve proti desni, v okviru katerega je bilo treba premikastiti vse sovrage, ki so ti prekrižali pot. Občasno so se od nekod pojavili skrivnostni palčki z vrečami, ki so za sabo pustili stekleničke z napoji. Le-te je bilo moč porabiti za priklic magičnega napada, ki je s trenutnega ekrana zradiral vse nasprotnike.

Kasneje sem odvisnost lahko še precej bolj temeljito nafutral na osebnem računalniku, kjer je bilo takisto mogoče igrati omenjeni naslov, nakar sem primitivna ugodja ob kooperativnem mlatenju nepreglednih množic pospravil na podstrešje. Tam so ostala vse do začetka trenutnega desetletja, ko je prah s pokrova škatle obrisal današnji predmet obdelave - Castle Crashers.

Igra se prične v srednjeveškem gradu, kjer lokalno veselico prekine prihod nevljudnega čarodeja, ki ugrabi štiri princese in ukrade neznani lebdeči artefakt. Obupani kralj nalogo rešitve svojih hčera, vrnitve omenjenega artefakta in ujetja malopridneža zaupa naključnim in slučajno prisotnim vitezom, enega od katerih, kakopak, nadzirate vi. Fantje se podajo na epski pohod skozi nebroj krajev z raznovrstnimi podnebji in prebivalci, sčasoma vse naloge uspešno opravijo in se vrnejo v domače kraljestvo. Zgodba, kakor vidite, ni močna plat Castle Crasherjev.

Na žanrski fronti lahko povemo, da gre v osnovi za pretepaško igro. Liki imajo sposobnosti premikanja v dveh dimenzijah, skakanja, tepežkanja na dva načina in izvajanja magičnih trikov. Sovragi so povečini šibki in pod udarci cepajo kot muhe, občasno se pojavi kak manjši ali večji šef, ki terja bolj taktičen pristop. Ne manjka tudi nekaj osnovnih FRP elementov. Skozi klanje množic denimo nabiramo XP in se sčasoma izboljšujemo, pri čemer vsak nov level prinaša možnost razvrstitve dodatnih točk med štirih ključne atribute viteza - moč udarjanja, trpežnost, okretnost in čarodejstvo. Vsake toliko naletimo na novo orožje ali neznano pasmo letečega hišnega ljubimca, ki nas spremlja na bojnem pohodu, a oboje več ali manj ponuja samo dodatne bonuse in maluse k osnovnim atributom. Pod črto torej spet nič posebej inovativnega.

Seveda pa ni vse tako povprečno, sicer Castle Crashersov ne bi predstavljali v vaši omiljeni rubriki. Gibalno-bojevalna mehanika je kljub opisani preprostosti izpeljana odlično. Liki se vseskozi odzivajo natančno tako, kot želite, in pri neuspelih poskusih ne boste skoraj nikoli preklinjali nad kontrolami. Majhno število različnih udarcev lahko nizate v kompleksnejše kombote, pri čemer je vaš cilj ponavadi ta, da sovraga spravite v zrak in nato čimhitreje mlatite, dokler ne izdihne. Ob večjem številu nasprotnikov na ekranu je treba tovrstno žongliranje izvajati z mojstrsko natančnostjo, ker tempo vseskozi narašča in bitke vedno bolj postajajo tekmovanja v uspešnosti obvladovanja množic. Pri tem so vam lahko v veliko pomoč prijatelji - Castle Crasherje je namreč možno, kaj možno, nujno igrati kooperativno z do tremi soborci naenkrat - idealno je, če se nahajate kar na istem kavču. Skupinski boji poleg višje ubijalske moči prinašajo tudi sposobnost obujanja kameradov od mrtvih. Ko koga pobere, se morate premakniti nadenj in izvajati masažo srca, nakar se bo vrnil med žive s količino zdravja, odvisno od ritma vašega oživljanja.

Na seznamu presežnih karakteristik igre se znajdejo tudi vizualije in z njimi povezan humor. Risankasta grafika Dana Paladina namerno ustvari neresen vtis in se dobro kosa s pisanim naborom sovražnikov in okolij. Nindže, eskime, vesoljčke in ogromne koruzne storže lahko pobijamo v puščavah, gozdovih, vesoljskih ladjah in še kje. Vsaj polovico nasprotnikov ob nadvladanju tudi odklenemo kot igralne like za bodoče udejstvovanje. Četudi nekatere naštete vizualne tematike lahko zvenijo znucano, avtorji vedno poskrbijo za bizarne preobrate. Med obiskom v hosti denimo srečujemo številne gozdne živali, ki se ob grozečem odmevu bližajočih se težkih korakov iz daljave ena za drugo podelajo od strahu. Šala eskalira do te mere, da je na koncu taiste stopnje trop srn tako prestrašen, da konstantno driska, vi pa jih zajahate in s pomočjo njihovega fekalnega raketnega pogona pobegnete. Tu je še nabor orožij, v katerem se med drugim znajdejo brezova šiba, mesarska sekira ter ogromen šnicl, in kup podobnih duhovitih malenkosti.

Neodvisni studio The Behemoth, ki ga je peterica mož ustanovila leta 2003, se je pred obelodanjenjem danes recenziranega naslova proslavil že z igro Alien Hominid. Po njeni izdaji leta 2004 so pričeli s snovanjem Castle Crasherjev in avgusta dvatisočosmega so jih objavili na Microsoftovi tržnici Xbox Live Arcade. Po uspešni prodaji na Xboxu 360 je konec leta 2010 sledila različica za PS3, še dve leti kasneje pa končno tudi izdaja za PC. Vmesni čas so The Behemoth zapolnili z izdajami simboličnih DLC paketov, ki so vedno vsebovali zgolj nekaj novih likov in orožij, medtem ko dodatkov k zgodbi ni bilo.

Igranje Grajskih Vlomilcev na osebnem računalniku vas bo najmanj udarilo po denarnici. Na Steamu trenutno stanejo 12 EUR oz. 8 EUR na komad, če v paketu kupite štiri, na obeh največjih konzolah prejšnje generacije znaša cena malo višjih 15 dolarjev. Kot smo že poudarili, je ključen aspekt igre predvsem lokalno večigralstvo, zato vam polagamo na srce - pravi način za konzumiranje Castle Crasherjev je samo en. Zbobnajte skupaj štiri člane ekipe; naročite jim, naj prinesejo svoje pritiskavce; kupite tisti italijanski čips v ogromni vreči in se zavalite na kavč.