Nenapisano pravilo pravi, da moraš kot igričar vsaj nekaj popoldnevov pustiti na generičnih žanrskih igrah. Le malo junakov se je tekom svoje igralske kariere izognilo zasvojljivim sladkobam Adventure Capitalista ali Cookie Clickerja, še več jih je pustilo sramotno veliko časa na spletnih pogruntavščinah, kot sta Travian ali Hattrick. Z drugimi besedami, vsi smo že preigrali igre, ki se jih vsaj malo sramujemo. Tokrat vam želim predstaviti še en žanr iz tega sklopa: generične tajkunske igre. Igra, ki nam je tokrat pobrala dan ali dva preveč, se imenuje Game Dev Tycoon.

Kot smo razčistili v februarskem Pritiskavcu Gold, se tajkunske igre v nasprotju s splošnim prepričanjem ne uvrščajo pod strategije, temveč simulacije. V njih običajno prevzamemo manjšo firmo, ki jo s pametnim vodenjem in investiranjem pripeljemo do končnega uspeha, pri čemer obilice panog kar ne zmanjka – lahko gre za železnico, živalski vrt, zabaviščni park, kavarno, kmetijo itd. Povedno je, da se takšnim poslovnim projektom včasih pridružijo tudi bolnišnice in zapori. A poglavitni keč za igralca je skoraj zmeraj isti – čakaš, da tvoj biznis izkašlja nekaj čistega dobička, tega vložiš v nadgradnjo, ki še poveča tvoj profit, nato spet čakaš, da si nabereš kapitala za naslednjo potezo. Tak nikoli sklenjeni krog poganja celo plejado iger na vseh mogočih nosilcih in je bil v preteklosti že neštetokrat parodiran – nenazadnje z zgoraj omenjenim Adventure Capitalistom in Molleindustriinimi pogruntavščinami. S tem ne želimo reči, da so tajkunske igre v splošnem bulšit – obstaja spodoben nabor zelo dobrih primerkov – a opozarjamo na veliko količino plevela v dotičnem žanru.

Težko bi rekli, da Game Dev Tycoon izstopa iz klišejev, vendar obstaja nekaj dobrih razlogov, zakaj ga publika na Steamu tudi po več letih še vedno obožuje. Prvič, gre za prvo in edino simulacijo izdelovanja iger. Drugič, žanrske trike dobro vkomponira v svojo tematiko. Tretjič, pocukran je z nostalgičnimi posladki, ki bodo stare igralce opomnili na to, kako zelo stari so.

Poglejmo podrobneje: igro štartaš kot garažni programer, ki v poznih osemdesetih letih na svojem ubožnem Commodorju tipka svojo prvo programsko kodo. Svoji igri izbereš tematiko, ji določiš žanr in končno še nosilec, na katerem bo izšla. Nato razdelaš, koliko časa boš posvetil posameznim aspektom igre – grafiki, stopenjskemu dizajnu, dialogom, umetni inteligenci, zgodbi itd. Da bi zares uspela, se morajo vidiki igre do potankosti ujemati med seboj. Recimo – strateška igra z zombijevsko tematiko bo na gameboyju čista polomija, nič bolje se ne bo obnesla kiberpunkovska avantura za NES. Pozorno moraš spremljati tudi trende – če je velika firma ravno oznanila prihod naslednje velike konzole, potem se na stari najbrž ne splača več razvijati novih iger, saj bodo že mesec po izidu passe.

Ko izdaš prvih nekaj uspešnic, se lahko preseliš v svojo prvo pravo pisarno in zaposliš ljudi, ki bodo razvijali in programirali namesto tebe – kar prinaša določene ugodnosti, saj lahko razvijaš večje in boljše naslove, hkrati pa tudi nepredvidene pasti. Ena od njih je ta, da si eksperimentiranja z žanri skoraj ne moreš več privoščiti, saj se finančni vložek v razvoj igre eksponentno poveča, s tem pa tudi možnosti, da bo komercialni neuspeh bankrotiral podjetje. Kasneje se stave še povišajo – mogoče je razvijati lastne grafične pogone, masivne multiplayerje, izdajati dodatke in celo postavljati lastne konzole, na katerih potem izdajaš ekskluzivne igre. Kmalu si pridobiš tudi bazo rednih kupcev, ki so pripravljeni pred polomom rešiti kakšen zmazek, vendar pa moraš z njimi negovati odnose – kar je mogoče storiti z rednimi popravki in odprtokodnimi pogoni. Game Dev Tycoon ne skopari z možnostmi.

Game Dev Tycoon je ob vsej banalnosti presenetljivo dobra simulacija dejanskega zgodovinskega dogajanja – pomemben del biznisa predstavlja neusmiljen boj konzol in prerivanje Nintenda, Sonyja ter Microsofta za večji tržni delež. Že vnaprej je tako jasno, da se za Segine konzole ne splača razvijati iger, ker jih bodo Gameboyji in Playstationi povozili na trgu. Še boljšega štosa pa so se spomnili za pirate – skrekane verzije Tycoona te pustijo igrati več ur, potem pa ti tik pred koncem javijo, da so tvoje igre spiratizirali in te v sekundi oropale truda, dobička in podjetja. Dvignjeni palci za ironijo!

Mimogrede, če še niste slišali: Mass Effect Andromeda se je po vseh velikih pričakovanjih izkazal za polomijo. Toplo svetujemo, da se ji izognete od daleč.

Kodo je pilil Rasto.