KATHY RAIN

Na dotični naslov sem naletel, ko sem nekoliko naivno iskal igre z “močnimi” ženskimi liki za nedavni Pritiskavec Gold. Preizkusiti sem ga mislil bolj za šalo - da bi ugotovil, kakšni ne preveč brihtni momenti opolnomočenja se skrivajo za odrezavo mladenko, ki se naokoli prevaža z glasnim motorjem in očitno mimogrede rešuje še zapletene detektivske primere, ki jih njeni moški kolegi ne uspejo.

Skepsa se je izkazala za precej neutemeljeno. Kathy Rain je zelo solidna pokaži-in-klikni pustolovščina iz Švedske. In čeprav se njena naslovna junakinja nekoliko spogleduje z zmajskimi tatuji, se kajenje na koncu izkaže za njeno največjo digresijo. In vesel sem, da se scenarij ne spogleduje niti z “dekletom, ki zbrca vse moške riti okoli sebe,” niti z “dekletom, ki se mu neprestano dogajajo ful grozne stvari.” Z drugimi besedami: pred nami je igra, kjer dekle nastopa zaradi štorije, in ne obratno.

Kathy Rain je torej občasna študentka novinarstva, ki se po nenadni smrti dedka vrne v dolgo pozabljeni rojstni kraj in po več letih naveže stik s svojo ovdovelo in zdaj že skoraj pozabljeno babico. Izkaže se, da dedkova smrt ni bila nič nenavadna, pač pa se mu je moralo zgoditi nekaj čudnega pred desetimi leti, ko je med običajnim sprehodom po gozdu zapadel v popolno katatonično stanje,  iz katerega se ni več nikoli zbudil. Kathy se odpravi po stopinjah dogodkov izpred desetletij.

V skladu z dobrim starim žanrskim standardom nas torej čaka veliko brskanja po zaprašenih podstrešjih, navzkrižna zasliševanja, nekaj malega izsiljevanja in seveda veliko kombiniranja najdenih predmetov v uporabne pripomočke. Za novince v žanru utegne biti špil kot nalašč, saj začne s tistimi preprostejšimi ugankami in šele sčasoma preide v komplicirane in subtilnejše preizkušnje. Vsaj ena preizkušnja na koncu je bila sicer praktično nerešljiva brez spletne pomoči ali vsaj jasnega namiga, a recimo, da je to še vedno dobra kupčija v primerjavi s šodrom, na katerega pogosto naletimo v igrah tega žanra.

V ospredje pride tudi odlična protagonistka. Moj zgoraj opisani strah je bil predvsem v tem, da bo Kathy v poskusu, da bi jo naredili neodvisno, izpadla kot zaničljiva, odbijajoča, asocialna oseba. V resnici je prav obratno; njena radovednost in volja za reševanje primera sta nalezljivi, njen pikri smisel za humor pa smiselno uporabljen takrat, ko gredo stvari narobe. Če želimo razumeti, zakaj je protagonist v igri žanra PnC tako pomemben, si moramo pogledati samo tisti večni gumb “look at”, s katerim naš junak pogleda pikslasti predmet in spregovori o njem nekaj besed. Ta ključni tip ekspozicije v videoigrah, ki običajno nekaj razkrije tako o samem predmetu kot o protagonistu, predstavlja tudi tisti trenutek, v katerem Kathy blesti - ne meče se ven, ne skuša izstopati za vsako ceno, ampak večino časa preprosto ugotavlja, da mogoče ni obdana z najbolj bistrimi ljudmi.

Tu je kar nekaj stvari, ki bi jih lahko povedali v prid današnji igri. Za začetek je časovno odlično umeščena v 90. leta na način, ki ne kliče nase preveč pozornosti, ampak od časa do časa prikliče nekaj romantičnega nasmeška na ustnice. Za dodatno grozljivo in manj grozljivo vzdušje poskrbi zelo soliden voice acting, ki skoraj ne odstopa od zelo visokega standarda glavne igralke. A najbolj od vsega velja pohvaliti skoraj Lynchevsko drznost, s katero se igra loteva svojega misterija. Skoraj dve tretjini igre sem bil na trnih, ali je vse mogoče kako racionalno razložiti ali pa bo igra zavila proti Dosjejem X. In četudi razplet morda ni bil dorasel zapletu, sem vseeno navdušen, da sem zapadel starim čarom detektivskih zgodb s takim angažmajem. Po zelo zelo dolgem času.

Na koncu Kathy Rain kljub očitnim kvalitetam najbrž ni najboljša igra tega žanra zadnjih let - za petičneže sta tu še vedno izjemni igri Unavowed in Unforseen Incidents, ki smo ju v rubriki obravnavali vsega leto nazaj - a za oboževalce kazanja in klikanja je še vedno odlična izbira. Kakor tudi za tiste, ki ste to starodavno branžo nazadnje preizkusili v zlatih letih studia LucasArts.

Pritiskal sem Rasto