Po enomesečni obravnavi vzhodno-evropskih špilov se pomaknimo še vzhodneje v deželo vzhajajočega sonca. Japonci imajo že dolgo tradicijo samoniklih žanrov in medtem ko so se zlati časi japonskega igrovja končali, se v zadnjih letih kažejo obrisi ponovnega vzpona. Uspehi in prodor najnovejših izdaj franšiz Nier, Yakuza, Dark Souls, Zelda, Final Fantasy, pomenijo nekakšen preporod endemičnega pristopa k videoigram. Umovanje o posebnostih japonskih iger bomo prihranili za katerega od prihodnjih »Pritiskavcev Gold«, zaenkrat recimo le to, da gre za posebno zmes domišljiškega dizajna, premočrtne zgodbe in poglobljenih igralnih mehanik. Prepoznaven žanr so jrpg-ji, ki si močno sposojajo animejsko estetiko in jo kombinirajo s klasičnimi rpg elementi. Poudarek je na poteznem igranju, zgodba je vklesana v kamen in pomembni so odnosi med liki, medtem ko na zahodu bolj palimo na izdelavo svojega lika in odprti svet.

Med zahodnimi igralci sta od jrpg-jev najverjetneje najbolj poznani franšizi Final Fantasy in Persona, medtem ko so drugi naslovi pri nas razmeroma nepoznani. Kljub relativni izoliranosti japonskega trga, se vendarle stvari spreminjajo s hitrejšimi in kvalitetnejšimi lokaliziranjem tudi starejših izdelkov. Primeri teh so Valkyria Chronicles, Monster hunter in Dragon quest franšize. Tako dobivamo tudi tiste bolj kultne in obskurne izdelke. Eden od studiov, ki je bil v preteklosti manj poznan in katerega prevedenih iger se ni dalo dobiti, je Nihon Falcom, katerega špili so bili vedno v senci razvijalca Final Fantasyjev, Square Enixa. Vendar se njihovi naslovi več kot zgledno kosajo in se v določenem pogledu bolj držijo čiste formule jrpg žanra. Proslavili so se s franšizama Ys in Legend of Heroes. Prvo trilogijo slednje si bomo pogledali danes, gre za jrpg »par excellence«, naslovljen »The Legend of Heroes: Trails in the Sky«.

Celotno trilogijo »Kondenzacijske sledi na nebu« bomo recenzirali iz preprostega razloga, da gre za enovito zgodbo, ki se razpenja čez prva dva dela, tretji del pa je skupek epiloga in stranskih zgodb. Obseg celotne zgodbe bo bolj jasen, če opozorimo na dokajšnjo dolžino, ki pri posameznem delu preseže petdeset ur. Linearnost poteka zgobe in zaprt svet, ki omeji raziskovanje na območje, kjer se dogajajo posamezni akti, zaradi kompleksnosti fabule omogočijo raven prepleta zgodbovne niti in poglobitve likov, ki ji v videoigrah nismo pogosto priča. Pripoved je kombinacija fantazije in znanstvene fantastike, tehnologijo se uporablja za izrabo magije, med drugim je čarobnost tudi gorivo za leteče ladje. Veliko truda je vloženega v izgradnjo sveta notranja konsistentnost sveta ne pusti stvari nedorečenih, vsaka posledica ima svoj vzrok. Vse to ima za rezultat fabulo, ki se je ne bi sramovala dobra fantazijska knjiga.

Naša protagonista sta Estelle in njen krušni brat Joshua. Potegujeta se za pristop k cehu bracerjev, nekakšnih najemnikov, ki razrešujejo probleme ljudstva. Razpon tegob je vse od iskanja izgubljenih mačk, do iztrebljanja krvoločnih pošasti. Sama po sebi nista nič posebnega, nista neka velepomembna izbranca, temveč sta le eden zobnikov v širšem dogajanju. Tekom potovanja se bolj po naključju, kot kaj drugega, vpleteta v politično vrenje v kraljestvu Liberl. Tekom igre sta onadva stalna člana naše skupine, medtem ko se liki, ki jih srečujeta, menjujejo v skladu z zgodbo. To ponudi raznolikost v igranju, saj ima vsak posameznik svoje sposobnosti, odkrivamo pa tudi njihove osebne zgodbe in skozi vzajemno interakcijo se razvije organska mreža odnosov. Težko je dovolj poudariti odlično karakterizacijo likov, njihova umeščenost v zgodbo in preplet razmerij, oživi osebe in nam jih približa, tako da noben ni neumesten. Glede na to, da je v špilu več ducat pomembnih oseb, gre za lep dosežek. Srečamo mlado inženirko, ki se zbliža z arogantnim mečevalcem, ki ga spozna preko prijateljstva s protagonistoma, oba vplivata drug na drugega in to spremeni njun odnos do drugih likov, kar tudi vpliva na potek pripovedi. Razvoj likov in kreacija avtentičnega sveta je na ravni nad večino videoiger.

Dodelanost igralne mehanike ne zaostaja za razvejanostjo štorije. Medtem ko imamo za jrpg-je značilno omejenost rpg opreme, se globina pokaže pri uporabi magije. Uroke ustvarjamo z različnimi kombinacijami kristalov. Vsak od kristalov nam tudi izboljša določeno stanje, recimo napad, obrambo, ali pa količino magije, ki jo premorejo naši liki. Paziti moramo tako na uroke, ki jih v določeni situaciji potrebujemo, kot vpliv, ki ga imajo kristali na sposobnosti, kot tudi na to, v čem se posameznik odlikuje. Pokriti moramo vse baze, od fizičnega napadalca, imeti moramo nekoga, ki zdravi, pa uporabnika magije. Vsak lik ima še posebne veščine. Da niti ne omenimo, da je zaporedje potez možno manipulirati, in če si izberemo pravo kombinacijo sposobnosti in urokov, nasprotnik ne bo nikoli prišel na vrsto. Zaradi globine in kompleksnosti bojnega sistema si je vredno navodila dobro preštudirati, posebno, če igramo na višji težavnosti. Ko pa mehaniko osvojimo, postane bojevanje prava slast.

Trilogija »Legend of heroes: Trails in the sky« je sicer starejše izdelave, prvi del je bil na Japonskem izdan že leta 2004, vendar je zahodnjakom zaradi ogromne količine besedila in tehničnih zapletov pri lokalizaciji postala dostopna šele deset let kasneje. Reden pritok japonskih iger k nam ima za posledico tudi to, da je bilo nadaljevanje, trilogija »Trails of Cold Steel«, prav tako izdana pred kratkim. Zaradi starosti se bo grafična podoba komu zdela zastarela, vendar ima svoj šarm in ne otežuje igranja. Dodamo še fenomenalno zvočno podlago in kar dobimo je vrhunec žanra in nuja za vsakogar, ki si želi videti, v čem je keč jrpg-jev.

Japonske kemtraile je vdihaval Domen.

....