V moderni poplavi AAA špilov resnično epskih razsežnosti je vsakič znova prijetno videti, kako lahko neodvisen naslov z bistveno manj izraznimi sredstvi naredi na publiko primerljiv ali še boljši vtis. Današnji obdelovanec Limbo je odličen primer opisanega; ne samo zaradi enoglasno pozitivnih odzivov gejmerjev in kritikov, ki jih je prejel; temveč zaradi minimalističnega pristopa, s katerim izstopa celo med sebi podobnimi.

Limbo nima zgodbe. Ne vemo, kaj se je zgodilo, preden se vključimo v igro; ne vemo, zakaj moramo teči od leve proti desni; in ne vemo, kaj se zgodi, ko igro po nekaj urah zaključimo. O karakterju, ki ga nadzorujemo, vemo le to, kar lahko vidimo na zaslonu, in to spet ni prav veliko. Dvodimenzionalni črno-beli svet je sestavljen iz obrisov z ostrimi robovi, monotonost v njem le občasno prekine kaka film noirovska igra svetlobe. Še glasbe je le za vzorec in je droneovsko nevpadljiva, po besedah avtorja Martina Stiga Andersena že v osnovi zasnovana z namenom, da bi bila čimmanj čustveno sugestivna.

Zelo osnovna mehanika od nas terja zgolj uporabo smernih tipk in ene dodatne tipke za interakcijo s svetom, ki je posejan s pastmi, ročicami, lestvami in platformami. Naloga igralca je, da vsakokrat reši logično uganko, pred katero se je znašel, in tako nadaljuje svoje popotovanje proti desni strani zaslona. Zahtevnost se povečuje z ravno pravim tempom in v iskanju rešitve pogosto ter neizogibno srečamo bridko smrt, pospremljeno z brutalno animacijo maličenja trupla glavnega junaka, a checkpointi so k sreči posejani dovolj na gosto, da ponavljanje določenih delov igre ne postane nadležno.

Če ste ob dosedaj povedanem pomislili, da je Limbo zgolj nek logični platformer s slabo grafiko, se močno, močno motite. Glavni adut igre, ki jo dviga v višave nadpovprečja, je namreč vzdušje. Prej opisana odsotnost zgodbe deluje skrivnostno ter skupaj s temačnim izgledom in ambientalno glasbo najprej ustvari žgečkljivo negotovo vzdušje, nakar se igra s pomočjo nekaterih ključnih dogodkov prelevi v pravi horror. Najbolj nepozabna so vsekakor večkratna srečanja z ogromnim pajkom, ki nam s kosmatimi tipalkami streže po življenju – navdih zanj je režiser igre, Arnt Jensen, dobil na podlagi lastne arahnofobije. Ljudje, na katere naletimo po dolgih samotnih obdobjih, nam sprva vlijejo nekaj lažnega optimizma, ki se kmalu razbline, ko se izkaže, da vsi vedno znova bežijo pred nami in nas poskušajo umoriti. Konec igre samo še zapečati negotovo vzdušje, saj razen standardnega veselja ob zaključku ne ponudi nobene katarze.

Razcvet neodvisnega razvoja je računalniške igre spustil z vajeti in ustvaril umetniško formo, ki se lahko brez sramu kosa s starejšimi in bolj uveljavljenimi. Če ste bolj tradicionalne sorte in ste jih dosedaj dojemali kot neresne, imate izvrstno priložnost, da se prepričate o nasprotnem. Limbo je izbranec mnogih festivalov in prejemnik številnih nagrad, četudi vam ne bo ukradel več kot enega popoldneva. Igrate ga lahko na vseh glavnih operacijskih sistemih, na namiznih konzolah prejšnje generacije in na prenosnih jabolčnih napravah. Dobra štiri leta po izidu boste za digitalno kopijo odšteli 10 dolarjev, za dvakraten znesek je voljo tudi posebna škatelna izdaja za fetišiste, ki poleg igre vsebuje še soundtrack, nekaj kartic in nalepk z umetniškimi motivi iz igre ter oldschool papirnata 3D očala. Zaradi izjemne popularnosti jo je trivialno pridobiti tudi iz cenovno dostopnejših virov, tako da vsi izgovori odpadejo.

Pa še tolažilne novice za vse tiste, ki ste Limbo že preigrali – naslednji fiks bomo dobili v kratkem. Razvijalski studio Playdead je spiritualnega naslednika z naslovom Inside (trailer spodaj) namreč najavil za začetek drugega leta.