Po napornem dnevu pride čas za spanje, umiješ si zobe, popiješ kozarec toplega mleka in mehka perjanica te zaziba v sanjske dežele čudes in krvavega klanja. Zlonamerni nebodigatreba navali nadte z nožem in v izogib poskusom amaterskega kirurga raje nastaviš prascu šibrovko pod nos in izvedeš zelo konkretno lobotomijo. Ko si brišeš kri z obraza, te od zadaj nekdo naskoči in svojo pot končaš kot mesna mineštra. Tako se zaključi sladki sen in čas je za pozdrav novemu dnevu, ki ga brezciljno preživljaš za rešetkami umobolnice. Takšno je življenje neimenovane junakinje v špilu Nightmare Reaper. Podobno kot pri japonskem Yume Nikki je tu srž igranja postavljen v sanje dekleta z nestabilnim umom in vedenjskimi problemi. Zaradi življenja, polnega zlorab in psihičnih težav, je pristala v zaklenjeni beli sobi, s tem pa se spopada po freudovsko; travme in potlačitve obdeluje s premlevanjem v sanjah. Oziroma, če smo bolj natančni, svojo podzavestno vsebino sanj secira z motorko. V morah je ne preganjajo strahovi, temveč preganja ona njih, v retro fps podobi.

Eden izmed trendov zadnjih let je povratek starošolskih prvoosebnih streljačin. Neodvisni razvijalci se ozirajo v ta pozabljeni žanr zaradi nižje cene razvoja navzlic preprostejši igralni mehaniki in zastareli podobi, ki ju lahko zapakirajo v ovoj nostalgije in retro imidža. Večinoma ne gre le za izrabo hipsterjev, saj so špili narejeni z navdušenjem nad žanrom, ki ima še danes mnogo oboževalcev. Ogromna količina stopenj, ki so jih za igre, kot so Doom, Rise of the Triad in Blood naredili oboževalci, pričajo o vztrajnem zanimanju za starodobne streljačine. Nova generacija teh retro fps-ov - kot sta DUSK in Ion Fury - uporablja estetiko in značilno igralno mehaniko svojih prednikov, kombinira jih z razvojem tehničnih zmogljivosti in počisti kronične težave žanra, ki so tudi doprinesle k njegovemu zatonu. Današnji fokus, Nightmare Reaper, naredi še korak naprej in starodobnost kombinira z žanrom svetle prihodnosti; rogue-like mehaniko.

Rogue-like igre si na splošno zaslužijo kar nekaj kritik; od lenobe razvijalcev, ki igra svoj del pri izbiri žanra, do iskanja bližnjic do hitrega profita, ampak ko so narejene dobro, blestijo. Nightmare Reaper je primer tistih, ki uspejo. Je kombinacija prvoosebne streljačine s hitrim umiranjem in ponovljivostjo proceduralno generiranih stopenj iz rogue iger. Vsaka igralna seansa je ena noč sanj, v katerih se prebijamo skozi naključno zgrajene nivoje, ob smrti pa se zbudimo in naslednjo noč znova začnemo s stopnje, ki smo jo dotlej dosegli. Stopnje so tematsko opredeljene in navkljub naključnim zemljevidom se zahtevnost ter kompleksnost stopenj hitro zvišujeta. Povprečna stopnja bi bila brez problema vstavljena v običajni repertoar prvoosebne streljačine in se tudi po več desetih preigranih urah ne ponavlja preveč, skozi proces »early access« pa so porihtali večino hroščev.

Igra ima kar nekaj posebnih mehanik, ki preprečujejo monotonost, na primer naključnih dogodkov, kot sta obrnjena gravitacija ali pa nadležni šefi. Nabor orožja tudi ne razočara; sproti pobiramo vse stalne pokalice, dejansko uporabna hladna orožja in magijske knjige ter čarovniške palice, vsako z nadomestno uporabo. Orožja imajo tudi nadgrajene sposobnosti, kot na primer elektriko, zmrzal, ogenj, in rangirajo od navadnih do legendarnih. Iskanje najboljšega orožja je pomembno, saj lahko po koncu vsakega nivoja vzamemo s seboj eno od orožij, medtem ko druga prodamo. Da je napredovanje po stopnjah primerno nagrajeno, pobiramo zlatnike, s katerimi si izboljšamo sposobnosti, kot so količina municije ali pa dvojni skok, to pa storimo z igranjem mini igre, ki spominja na Super Maria. Tako se lahko sredi gruče demonov ustavimo, pavziramo in se igramo s približkom gameboya. Smo na novi ravni dojemanja; igra v igri v sanjah v igri. Nightmare Reaper je zgleden poskus nečesa novega z nadgradnjo recepta retro prvoosebne streljačine in se lahko mirne vesti uvrsti v repertoar novega vala fps-ov.