Trend videoiger z retro podobo in poudarkom na umetelnosti pikselne umetnosti je v polnem razmahu. Zaradi relativno lažje izdelave je ta pristop priljubljen pri razvijalskih studiih z manjšimi proračuni in neodvisnih razvijalcih. Primeri naslovov, ki so bili narejeni v tem stilu in opisani v Pritiskavcu, so Axiom Verge, Mother Russia Bleeds in Octopath Follower. Pri omenjenih lahko vidimo, da se je pristop do piskelskih špilov postopoma vendarle zakompliciral. Če bi naslovi, kot je, recimo, Undertale, še vedno lahko delovali na starih igralnih sistemih in spominjajo na klone starih iger, za špile, kot je Owlboy, ni konzole, ki bi lahko poustvarila njegov grafični slog, čeprav do podrobnosti izdelano okolje in dovršene animacije ustvarjajo prijetno nostalgičen občutek. Tudi istoimenski Owlboy spominja na potencialnega ubežnika iz časov Nintenda 64, vendar sta njegova dodelana podoba in razvita igralna mehanika na višjem nivoju.

Owlboy je za nastanek potreboval slabih deset let. Razvil ga je norveški neodvisni studio D-Pad Studio pod taktirko Simona Andersena, ki je projekt imenoval za visoko bitnega 2D retro platformerja. Za svoj slog se ima igra zahvaliti Andersenovi naklonjenosti starim Nintendovim igram. Tako se je zgledoval po stilu igranja v Super Mariu, njegova glavna noviteta pa je dodelana sposobnost letenja, ki jo ima glavni junak, kar prinese gibanje v štiri strani. Obljuba grafične in igralne dodelanosti je ustvarila nemalo pričakovanj in še več pritiska, kar je privedlo do večjih zamud pri razvoju. Čakanje ni bilo zaman in ob izidu leta 2018 je bila igra deležna zelo pozitivnega odziva. Krasi jo prelepa, ročno narejena pikselna umetnost s kvalitetno zvočno podlago in barvitim svetom.

Owlboy se vrti okoli dogodivščin Otusa, antropomorfne sove, ki je zadolžen, da patruljira po domači vasi in pazi na zračne pirate. Žal je Otus nem in zaradi pomanjkanja sposobnosti govora ne more uspešno komunicirati s sovaščani, kar ga potisne v stalni položaj podrejenega in zasmehovanega. Ker mu primanjkuje samospoštovanja in gotovosti vase, mu marsikatero opravilo spodleti, kar ga v očeh drugih in še posebej njegovega učitelja še bolj poniža. Zgodba se začne, ko Otus in njegov prijatelj Geddy zasledujeta vsiljivca, ki ukrade starodavno relikvijo. Ko nista oprezna, gusarji napadejo vas. Otus se mora sedaj oddolžiti za nepazljivost in se odpravi na pot, da bi zlobnežem prekrižal načrte. Tako med igro odkrivamo razloge, zakaj gusarji kradejo relikvije, razkrijemo skrivnosti o nekdanjem imperiju sov in izvemo, zakaj plavajoči otoki, na katerih se vse dogaja, ostanejo v zraku.

Igra se izogne ponavljanju po že uveljavljenih sistemih, kljub omenjeni sposobnosti letenja je Otus vse prej kot Samus iz Metroida, opremljen je le z vrtenjem telesa po zraku, ki nima kaj dosti destruktivnega potenciala. Zanaša se na druge, da se bodo borili namesto njega. Ko zgodba napreduje, se Otus poveže z zavezniki, ki imajo prav tako edinstvene sposobnosti. Medtem ko je osnovna mehanika preprosta, so možnosti spoprijemanja z nevarnostmi dovolj raznolike. Ko igralec nosi Geddyja, ne more uporabljati vrtenja, vendar Geddy s pištolo strelja na sovražnike in ko ga ne potrebujemo več, ga odvržemo. Geddyja in druge zaveznike pa je po potrebi mogoče s pritiskom na gumb teleportirati neposredno v Otusovo roko, tako da variacij pri spopadih ne manjka.

Povsod, kamor v igri gremo, najdemo bujno, do potankosti izdelano in barvito okolico, veliko dela pa je bilo investiranega tudi v govorico telesa, animacijo in izraze likov, zlasti glavnih junakov. Retro kvadratkom navkljub so podobe življenjske in dovolj edinstvene za igralsko zasedbo, v kateri vsi izstopajo po videzu. Tudi dizajni sovražnikov so podrobni; posebej so se potrudili pri večjih šefih, ki izgledajo kot premikajoče se umetnije. Estetika igre je že sama po sebi dovoljšen razlog za igranje in človek se lahko redno zaustavlja ob občudovanju dodelanega okolja.

Owlboy je prvovrstna platformščina, ki sicer želi doseči več, a to izpelje bolj povprečno. Smatra se za  metroidvanijo, v kateri prečkamo odseke, podobne labirintom, iščemo uganke in skrivnosti ter se na koncu znajdemo spet na začetku. Vendar je preveč premočrten za omenjeni žanr. Prav poskuša biti streljačina s premikanjem v štiri smeri, ko uporabljamo enega od treh tovarišev za streljanje sovražnikov zgoraj in spodaj. Poskuša biti raznolik, vendar so posamezni aspekti dovolj kompleksni, da združeni postanejo kaotični. Ko pa vsi ti igralni zasuki niso preveč zmešani, Owlboy zasije kot dobra platformščina, dobra streljačina in dobra ugankarica.