Moja prva misel ob Rimworldu je bila, da nosi odlično ime za pornič; vendar vas moram že na začetku razočarati. Na pladnju imamo namreč igro, ki je marsikaj, samo pornografija ne. Rimworld je lahko romantična drama, znanstvena fantastika, komedija in akcijski triler v enem. Hkrati je tudi ena redkih strateških iger, v katerih se liki čisto odkrito spopadajo z odvisnostjo in hudimi psihofizičnimi težavami.

Dobro, razčistimo vse skupaj že na začetku. Rimworld je kolonizatorska simulacija; pač ena tistih, v katerih se ekipa treh brodolomcev igra Robinsona Crusoeja. Akterjev ne usmerjamo neposredno, temveč kot nevidni upravitelji, ki zastavljajo naloge, projekte in urnike dela. Včasih to pomeni, da svojim brodolomcem izdamo logičen ukaz v stilu: “Posekajte ta del gozda in si postavite streho,” in nato počakamo nekaj minut za njegovo izpolnitev - v praktičnem smislu pa nemudoma naletimo na težave naravnost iz televizijskega šova: Jeffreyja je nedavno ugriznila divja kuna, zato se boji iti v gozd; Lucy je lena kot fuks in potrebuje en teden, da se zavrti okoli svoje tolste riti; zato bo delo opravil Peter, moj revmatoidni, napol invalidni piflar, ki bi sicer moral razvijati novo revolucionarno tehnologijo pridobivanja elektrike, a preprosto ne bo preživel še ene noči na prepihu. Zato zdaj vihti že skoraj obrabljeno sekiro in joka od bolečine ob vsakem zamahu, medtem ko se preostala dva tepca stiskata okoli peči in ščipata po riti. V kakšni drugi igri bi ob takem scenariju pošizil, vendar sem si tokrat za nastalo situacijo kriv čisto sam -- Lucy sem kljub očitni lenobi izbral v posadko, ker je vedra in družabna in ob njej ljudje pozabijo na samomorilne misli, strahopetni Jeffrey pa je edini, ki zna na polju vzgojiti nekaj vsaj približno užitnega.

Recenzije Rimworlda so polne takšnih in drgačnih štorij. Čeprav bi ga žanrsko zlahka pospravili pod oznako menedžerskih iger, se špil sam opredeljuje kot simulator precej kompliciranih življenjskih zgodb. Naši brodolomci namreč živijo svoje življenje zunaj našega nadzora z vsemi pripadajočimi težavami in problemi. To vključuje precej osupljiv asortiment zdravstvenih in psihičnih težav, pospremljen s paleto osebnih muh in karakteristik; rezultat je huda zmešnjava, zaradi katere moramo svoje ukaze in pričakovanja često prilagajati. A pravi uspeh igre je prav v tem, da naredi muko zabavno. Če bi šlo za tisto linearno progresijo, v kateri svoj kamenodobni kotiček sčasoma preuredimo v sodobno bivališče s talnim gretjem in samozalivajočimi se vrtovi, bi nam entuziazma zmanjkalo po nekaj urah, vrednost ponovljene igre pa bi bila praktično nična. Rimworld se linearnosti izogne v velikem loku; v našo kolonijo bodo pogosto zatavali migranti s prošnjo po zaščiti, po njej bodo tackali roparji in drugi nepridipravi, ki uničujejo naš trud. Igra ima lastne mehanizme, s katerimi napredek ogroža ali pa ga pospešuje. Četudi je treba položiti roko na srce in reči, da si največ okolijskih katastrof v obliki poplav in požarov pripravijo kar naši liki sami.

Čeprav Rimworld na trenutke grozi, da bo s spiralo nepredvidljivih dogodkov naš trud izničil v vrtincu kaosa, pa je situacija skoraj vedno dovolj obvladljiva, da nam ohrani občutek vsaj delnega nadzora. Bojazljivci lahko za bolj premočrtno izkušnjo že na začetku označijo nekoliko nižjo težavnostno stopnjo in princip igranja, ki jim bo med posamičnimi izpadi dovolil več časa. Vseeno je to ena tistih redkih iger, pri kateri se splača preizkusiti višje težavnosti čim prej; četudi vam ne bo uspelo “obrniti” igre že v prvih nekaj poskusih, bo sama izkušnja toliko pestrejša in zabavnejša, da izgubljenih ur ne boste obžalovali.

Rimworld je tako po petih letih preizkušanja vendarle zunaj v različici 1.0; velik greh bi bil, če ga ne bi vsaj pognali.

L: Uroš