O prepletu videoiger z drugimi kulturnimi disciplinami smo v Pritiskavcu že dosti modrovali. Sposojanje vsebinskih in oblikovnih potez od starejših vrstnikov spričo mladosti medija ni preveč nenavadno. Tako kot sta film navdihovala gledališče in opera ter kot se je glasba razvila iz obrednega hukanja jamskega človeka, tudi videoigre brezsramno kradejo. Poleg tega, da špili prevzemajo lastnosti prejomenjenih zvrsti, se že od ranega začetka zgledujejo tudi po liiteraturi. Mogoče je bilo včasih tega še več, saj so zaradi tehničnih omejitev morali več investirati v pripoved. Vendar, če je bilo prej več tekstovno zabuhlih iger, se z razvojem vizualne podobe in igralne mehanike ponudijo tudi bolj prefinjeni načini pripovedovanja. Razvil se je slog zgodbe, ki je špilom specifičen in izkorišča posebnosti igralnega medija, kot je interaktivnost in udeleženost igralca v dogajanju. Danes si poglejmo tako igro, naslovljeno; The Franz Kafka Videogame.

Neposredne zveze s Kafko igra navkljub »clickbait« naslovu nima. Se pa bavi s kafkovskim vzdušjem in referencami. Igra je ruske izdelave in prikazuje, da vzhodno-evropejci ne delajo le robatih postapokaliptičnih špilov. Gre za dvodimenzionalno »pokaži in klikni« pustolovščino, ki bazira na ugankah. Skozi zgodbo sledimo zdravniku po imenu »K«, ki je prisiljen v potovanje po razdrobenem nadrealističnem svetu. V vsaki stopnji se nam predoči uganka, ki ima neko zvezo z dogajanjem. Zagonetke pa so nažalost dokaj neuravnotežene. Nekatere so smešno preproste, druge nesmiselne, tretje pa enostavno pretežke. Ko recimo vlečemo vrvico opičje lutke s  činelami, da zacinglja v skladu s prvimi tremi ciframi številke π, je ponavljanje zaradi frustrirajoče nenatančnosti nadzora zares kafkovsko. Kafkova Videoigra pač ni noben tehnični presežek, narejena je bila za mobilce in je temu primerno površinska.

Presežek najdemo predvsem v slikovni podobi. Ta je risankasto morbidna. Njen nadrealizem odlično zadane kafkovsko vzdušje. Ritem med stopnjami je ravno pravšnji. Nobena od sanjskih scen ne ostane predolgo, da bi se nanjo navadili, a so prisotne ravno prav časa, da se vživimo v absurdnosti. Duhamorna zvočna podlaga še potencira spremljajoči občutek zblojenosti. Razvijalec Galanin se je po lastnih besedah razvoja lotil popolnoma improvizatorsko. To je pomenilo, da ni naredil načrtov za zgodbo in stopnje, temveč je vse ustvarjal sproti. Zato ni čudno, da je fabula raztresena vsepovsod. Tudi uganke je delal sproti, kar razloži njihove nedoslednosti. Tu lahko vidimo vzporednice s Kafkovimi deli, ki so zaradi nedokončanosti prav tako raztreseni fragmenti s šibko rdečo nitjo.

Kar doseže podoba in način njenega podajanja, v določeni meri pokvari naracija. Razvijalec zna podati kafkovsko vzdušje skozi čaroben videz, ne zna pa ga ubesediti. Tekom igranja je najbolje kar ignorirati dialoge, saj ti ne premorejo niti kančka subtilnosti in dvoumnosti Kafkovega pisanja. Ko se liki odkrito sprašujejo, ali gre ob vsem le za fantazijo, in ko po dobro prezentirani nadrealistični sceni dobesedno razložijo njen point, se človek vpraša, kateri srednješolec je to spisal. Brez teksta bi bila ta igra za vsaj nekaj stopenj boljša. Vendar, tako kot Josef K. v Kafkovem romanu Grad, ne moremo dobiti tistega, kar zares želimo, zato se moramo zadovoljiti s tistim, kar imamo. The Franz Kafka Videogame je zgleden žanrski eksperiment in le upamo lahko, da bo teh še več. Če pa vas zanima kaj več o Kafki, je recenzent pred kratkim v oddaji Teorema pisal prav o Kafki in njegovem svetu. Toliko za malo nespodobne samopromocije, ne pozabite pa naslednji torek ob devetih poslušati Pritiskavec Gold na temo vzhodnoevropski špili.

Pred Procesom se je tokrat znašel Domen.