Point and click - zdaj že stara, skoraj prastara zvrst računalniških iger. Bili smo prepričani, da je že izumrla, da so jo Telltaleove interaktivne prigode pokopale in pustile v 90-ih, ko se je ljudem še dalo reševati uganke in poslušati neskončne monologe. No, namesto tega smo pokopali kar Telltale, medtem ko se pokaži-in-klikni avanture vračajo na velika vrata. V primeru današnje igre Unforeseen Incidents lahko mirno rečemo, da je našla pravo mero sodobnega in starega, ki bo zadovoljila tako nostalgike kot novince v žanru.

Unforseen Incidents se v obnovi sliši kot precej zlajnana trilerska štorija o smrtonosnem virusu, vladni zaroti in mimobežnih junakih, ki po naključju zakorakajo vanjo. Če bi ostalo pri tem, te igre najbrž ne bi obeležili v rubriki, temveč bi obležala pozabljena med stotinami podobnih primerkov na medmrežju. Prvi razlog, zakaj se to ni zgodilo, je čisto obrtniška kakovost igre - uganke so intuitivne, dialogi iskrivi, like v njej z lahkoto vzljubimo. Drugi razlog pa je splošnejši - špil namreč preveva neznačilno vedro vzdušje, ki bo nostalgičnega igralca hitro spomnil na dobra stara devetdeseta, na Monkey Islande, Sam&Maxe in podobne primerke iz časa, ko zateženosti še nismo zamenjevali s kvaliteto. Saj ne, da bi bilo kaj narobe s tragiko in mrakobnostjo, vendar me šele igre kot današnja spomnijo, zakaj sem sploh začel igrati na računalniku.

Eden od glavnih razlogov, zakaj špil tako dobro funkcionira, je prav glavni junak, s katerim se potikamo naokoli. Lokalna zguba in tehno frik Harper je eden tistih ljudi, s katerimi bi v resničnem življenju nemudoma razdelil pivo. Je blago ciničen, a nikoli zaničljiv; njegove replike so tiste posrečene in pronicljive enovrstičnice, ki bi hitro napolnile kakšno knjigo aforizmov. Zaradi njega mi ni težko poklikati vsakega predmeta v sobi in se naposlušati njegovih brihtnih uvidov. Igralcem bo v veliko olajšanje, da se jim ne bo treba ukvarjati še z enim noirovskim nergačem, ki je sveta okoli sebe sit še bolj kot mi. Harper je eden tistih modelov, ki vsak dan nosi iste pošvedrane hlače, medtem ko se preizkuša v radioamaterstvu in udinja v občasni tehnični podpori lokalnemu prebivalstvu. Ni heroj, kakršnega mesto v stiski potrebuje, temveč heroj, s kakršnim se vsak normalen igralec brez problema poistoveti.

V podobno prisrčni maniri so narejeni ostali liki - od nepraktično brihtnega profesorja, ki obljublja preboje v medicini, ne da bi znal prižgati lasten računalnik ali avtomobil, do ambiciozne novinarke, ki si v lovu za naslednjo veliko zgodbo obeta - pazite to - redno službo. Nobeden od likov se ne zreducira v karikaturo, ker igra uspešno žonglira z resnimi, humornimi in tragičnimi komponentami zgodbe. Kar je morda celo največji dosežek Unforeseen Incidents. Koliko naslovov se lahko pohvali, da v igralcih hkrati zbudijo smeh, sočutje in kanec suspenza?

V vizualnem smislu je današnji primerek še najbliže stripu - namerno malomarni ročni slog se idealno sklada z atmosfero, četudi animacija šepa in bi jo bilo mogoče skoraj bolje nadomestiti s statičnimi slikami. Bo pa zato občutek popravil voice acting, ki je na bistveno višjem nivoju kot številne visokoproračunske pogruntavščine, ki se drznijo prodajati za tri do štirikrat višjo ceno. Ne le, da so glasovi pestri; očitno je, da so bili odbrani za vsako posamezno vlogo in da so igralci dobili scenaristična navodila namesto vnaprej nametanih replik, kot je to očitno praksa v industriji. Zanimivo, kako te neodvisni razvijalci presenetijo prav tam, kjer najmanj pričakuješ.

Ko pod odigranim potegnem črto, lahko mirne duše zapišem, da imamo pri Unforeseen Incident zelo zgleden primerek point and click avanture. Povsem mogoče je, da ste žanr doslej po krivici zanemarili in prezrli - v tem primeru imate odlično priložnost, da se prepričate, kako veliko napako ste storili. Če pa vam žanr že tako leži, potem preprosto ne smete zamuditi prilike, da preigrate enega njegovih boljših predstavnikov zadnjih let.