V skladu z japonsko tematiko zadnjih recenzij v Pritiskavcu bomo tudi tokrat nadaljevali z recenzijo japonske serije iger Valkyria Chronicles. Potem ko je leta 2008 izšel priznan in dobro prodajan prvi del, se je popularnost franšize prevedla v kolekcijo nadaljevanj in odvrtkov. Prav lansko leto je izšel četrti del, ki pa je bil šele prvi simultano izdani naslov iz serije tudi na zahodu. Prvi del je prišel k nam šele leta 2014, šest let po originalni izdaji, medtem ko drugi in tretji del tetralogije sploh še nista ogledala luč zahoda. Ni čudno, če je novopečeni igralec četrtega dela zmeden, zato si bomo raje pogledali remaster verzijo prvenca, ki je postavil formulo, od katere nasledniki ne deviirajo kaj dosti.

Zgodba se dogaja v fiktivni verziji Evrope, ki je razdeljena na dva antagonistična imperija. Na vzhodu je avtoritarno Vzhodno imperialno zavezništvo, na zahodu pa Atlantska federacija. Obe zavezništvi se pripravljata na drugo svetovno vojno, ki ji botruje pomanjkanje rudnine ragnit, potentnega goriva, ki v tem svetu služi kot nadomestek za nafto. Kdor nadzoruje ragnit bo vladal svetu. Zato se pri iskanju dodatnih surovin Vzhodni imperij spravi na majhno kneževino Gallio, ki je stisnjena med obe državi in poseduje velike količine zalog ragnita. Že samo Geo-politično ozadje je zanimivo, saj podaja bolj japonski pogled na politične razmere v Evropi v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Prostor dogajanja je stilizirana in stereotipna verzija evropske pokrajine, kulture in arhitekture. Gallia spominja na idealizirano verzijo domačnosti Beneluksa, Atlantsko zavezništvo je ideja sofisticirane pseudo-Francije, Vzhodni imperij pa vsebuje konglomerat japonske fascinacije s pruskim militarizmom in nemško tehnološko superiornostjo. Igralec nadzoruje enoto Gallske milice, ki se z gverilskim vojskovanjem upira invaziji Vzhodnega imperija. Glavna junaka sta Alicia, načelnica milice, in Welkin [velkin], sin generala in strateški genij. Z uspešnim bojem raste njun vpliv v Gallski vojski, s tem pa tudi zahtevnost upora proti napredujoči armadi. Vmes se vpletejo še Valkire, bojevnice s prirojeno sposobnostjo nadzorovanja ragnitske energije. Zgodba se tako giba med vojno kroniko in znanstveno-fantastično pripovedjo.

Igralna mehanika je taktična poteznica, pomešana s tretjeosebno streljačino. Na prvi pogled se način igranja zdi podoben tisti v seriji X-COM. Vendar je pomembna razlika v tem, da imamo z liki veliko več svobode. Edina omejitev je njihova vzdržljivost, ki se s premikanjem porablja. Onkraj tega si lahko sami poiščemo najbolj optimalne in izvirne poteze za zmago nad sovražnimi enotami. Posedujemo orožje, vzeto iz repertoarja druge svetovne vojne. Igranje po eni strani poraja občutek neposrednosti in preprostosti vojskovanja iz prvih dveh delov Call of Duty, po drugi strani pa njegova taktična komponenta pomeni, da si lahko vzamemo čas za izdelavo najboljše strategije. Like nadzorujemo in razpošiljamo po zemljevidu in s tem spletemo mrežo, v katero bomo ujeli sovražne enote.

Valkyria Chronicles deluje kot vmesni člen med dinamičnimi tretjeosebnimi streljačinami in statičnimi poteznimi špili. V nasprotju s četrtim delom je nedodelanost in hroščatost izrazita, vendar njena preprostost v določeni meri pomeni tudi, da se lahko osredotočimo na vse elemente igre in jih predelamo in skombiniramo do obisti. Medtem v igri kot je X-COM 2 količina vseh elementov onemogoči polno izkušnja, razen če sistematično investiramo stotine ur. Grafična podoba je tudi nekaj posebnega, pogon uporablja pastelno obarvan videz, ki meji na pravljično barvitost, kar ustvari kontrast z resno tematiko vojne. Za tiste, ki se jim ne da preigrati špila, obstaja zgledna anime adaptacija zgodbe. Za oboževalce poteznih iger je skoraj nujno preizkusiti Valkyria Chronicles, tako prvi, kot četrti del, sta odlična primerka žanra.