V našem današnjem raziskovanju skritih kotičkov našega očesa in zornega kota bomo spet obravnavali enostaven, precej banalen in verjetno upravičeno prezrt predmet. Gre za predmet, brez katerega na tej civilizacijski točki pač ne gre. Govorili bomo o električnem podaljšku.

Izumljen takoj po žilnicah našega ljubega sveta, kablih, se je električni podaljšek kot strokovni izraz in tudi sicer uveljavil v 20-ih letih dvajsetega stoletja. In postal tako nepogrešljiv, da brez njega pač ne gre. Podaljški so povsod – in nikjer hkrati. Obstajajo v drugem planu. Noben film jim ni posvečen, noben strip, nobena knjiga, kaj šele opera ali balet. V naših dnevnih motrenjih sveta okoli sebe se izgublja, je neviden, lahko bi celo rekli, da smo ga naučeni, navajeni prezreti. Iz vidnega polja se takoj umakne v pozabo – tako kot pozabimo barvo vrat od dilerja, velikost cvetličnega lončka, dolžino nohtov pri vozniku avtobusa.

Človeštvo se do električnega podaljška obnaša popolnoma ignorantsko. Poskušajmo se spomniti, kdaj smo nazadnje videli polno funkcionalen podaljšek v celoti. Zmeraj ga nekje nekaj manjka, je prikrit, skrit, zakrit. Ponavadi za zaveso, celo pod zemljo, ob robu, ob stenah, skoraj nikoli po sredini prostora. Zmeraj se ga skriva pred dušami, ki ne štekajo civilizacije – pred pijanimi ljudmi, pred otroki, pred psi in drugimi domačimi ljubljenčki. Še posebej pred zajci, činčilami in kar je še te hrčkaste golazni. Za skrivanje in zaščito, torej tudi za skrivanje podaljškov, imamo celo cel kup drugih naprav.

Če sprejmemo, da smo kot končni porabniki elektrike – tako kot v filmu Matrica – priključeni na elektriko, ki je po celem svetu, in da smo torej kot posamezniki, ki hočemo v svetu delovati, primorani komunicirati prek elektrike, se nam kaže podaljšek kot vstopna točka. Električni podaljšek je naša vez s svetom in ima v tem pogledu posebno vlogo. Je prehodna cona med globalnim in intimnim. Lahko si ga predstavljamo kot medij; kot abstraktni avtobus. Podobno kot kitara, če hočemo poslušati glasbo. Ali kot LSD, če hočemo zavest poslati na plavanje - kot fuk, če hočemo otroke, in podobno. Vse to zgolj poudarja njegovo neločljivost z našimi modernimi življenji, ki še prehitro menjajo polja intimno-globalno. A zakaj je torej tako skrit? Kdaj je bil v javnosti sploh kdaj pohvaljen kakšen električni podaljšek?

Hočemo odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Glede na prej zapisano oziroma rečeno, je to še bolj pomembno, saj hočemo prek razumevanja električnega podaljška razumeti tudi sami sebe. Ljudje pa smo grdi. Kar nam ne paše, vržemo ven iz pogleda - out of sight, out of mind – daleč od oči, daleč od srca. Električni podaljšek res ni neka privlačna reč, nima niti osnovnih falusoidnih ali vulvatičnih oblin – v nezavednem je, skladno s svojo abstraktno-pretočno funkcijo, transvestit. Kabel je že skoraj tič, vrsta prašičkov, v katere vtikamo vse vrste drugih vtikačev, pa praktično deluje zelo prostituidno, če ga že moramo nasilno očlovečiti ali personificirati, kot se reče.

Čeprav obstaja nekaj prav lepo industrijsko zdizajniranih električnih podaljškov, je kot objekt želje praktično drugorazredni državljan, še vedno nekje drugje, za robom pogleda. Izgublja se v meglici nadrealnega, kibernetskega tako rekoč. Kot tak pa pač spada v utilizacijski kotiček, tam, kamor spadajo zgolj človeški pripomočki, pol-ljudske reči. Te pa so zmeraj zanemarjene, kot vse, kar je človek že porabil in tudi pozabil. Sem spadajo še prazna pločevinka piva, kondom, od vojne opustošene države. Tu bomo najbrž našli razlog za njegovo postavitev v drugi plan, v podtalno, sublimno delovanje. Šele ko ga bo v celoti nadomestila elektrika direkt iz zraka, Tesla pa to, bo stopil iz sence in zasijal – morda bo električnemu podaljšku posvečena celo kakšna svetovna razstava, posebni primerki pa bodo potovali po svetu kot Tutankamonova maska.

Niso pa vsi ljudje tako brezsrčni do električnih podaljškov. Tehniki in podobni strokovnjaki ga uporabljajo kot praktično ekstenzijo svojih rok in torej njihovih lastnih zmožnosti. Ni ga tehnika brez kakega podaljška v bližini. Nanj so pozorni bendi in DJ-ji. V svetu podtalnega šovbiznisa je kraja ali prisvajanje podaljška kar resna moralna kršitev. Na RŠ-u imamo naprimer en podaljšek iz bistriškega kluba MKNŽ. Pa ne nobenemu povedat. Iz lastne izkušnje vam povemo, da nočete videti kakšnega klubskega tehnika, ki so mu izginili vsi podaljški. Klubi in posamezniki so nekaterim podaljškom zelo naklonjeni. Tako kot so samuraji poimenovali svoje meče, tako razni elektro strokovnjaki poimenujejo tudi svoje električne podaljške – ponavadi kar z lastnim imenom. In lastno ime napišemo na res intimne, zasebne reči. Tehniki in drugi scenski delavci, kot so naprimer lučkarji, so z njimi intimni tudi fizično in jih zelo dobro poznajo. Znajo jih pravilno zviti in za vsakega vedo, koliko je dolg in koliko lukenj ima. Zanje imajo posebne škatle, celo posebne prostore v avtu ali na steni.

Takšna je torej pojavnost električnega podaljška. Razen tehniške raje ljudje pač s podaljški ravnamo zelo človeško – kot svinja z mehom. In res je ena bolj žalostnih reči videt kakšen zlomljen, zapuščen električni podaljšek v smeteh. Recimo torej kakšnemu podaljšku kdaj hvala.

Z električnimi podaljški sočustvuje Biga.