Delat se norca iz Slovenske vojske je precej smešna in nehvaležna reč. Tudi oni so namreč tako kot mi ljudje: dokler ne umrejo. A vojska, ena od osnovnih udov neodvisne države ima pač svojo propagando in svoje vizualne pristope, katerega pa bomo končno malo pozobali v današnji ediciji razgaljenega uča.

Povod za današnje rigorozenje po vizualnem materialu, ki je večinoma maskirne narave, je bil izpolnjen vprašalnik, dosegljiv na spletni strani postanivojak.si. Stran je narejena nalašč za letos okrepljeno propagando za nove kadre, s katerimi se misli Slovenija in cel svet braniti pred nepridipravimi. Če gre verjeti prej opisanemu vprašalniku, je tudi eden prvopodpisanih pod dokument v akciji 'Proti militarizaciji' sprožene s strani Radia Študent, iz pravega testa da postane profesionalen krvnik. 11 od 15-ih točk. Služba je moja.

Ok, malce smešnemu vprašalniku še odpustimo, saj je kakopak prirejen za mlajše firbce, željne dokazovanja. Nerodna igra z nikalnicami in predvsem netočna vprašanja so dokaz, da reč ni tako domišljena, kot bi utegnili misliti, je pač še en 'gedžet', ki tvoje zanimanje zadrži na strani in prebereš kakšno reč več. A v tem smislu pač deluje. Ker nam ni ušlo, da je Slovenska vojska že pred leti zamenjala celotno barvno lestvico uniform, smo se odpravili še na druge kanale vojske, da pogledamo, kakšne likovne ali izrazne novosti so se še lotili. Upi so bili visoki, saj od ene osrednjih inštitucij pričakujemo pač dobro kvaliteto – že zato, ker računamo, da bodo kolegi oblikovalci za garant keš, kot je državni, nekaj spodobnega naredili.

A tu smo se hitro popravili v mišljenju. Če pogledamo različne spletne strani, nikakor ne moremo reči, da je vizualna oprema enotna, kakor se spodobi za skupnostno prikazovanje ali oglaševanje razpršenih in različnih aktivnosti. Že naslovna slika Fejsbuk profila naprimer, nas nasmeje. Na levi imamo strumno četico vojakov, na desni pa slovensko zastavo, valjda. Na sredini se boči jasen napis: ZA LJUDI Z JASNIM CILJEM. A nerodno je to, da vojskat na levi sploh ne gleda naravnost v cilj, torej v ljudi, proti Sloveniji. Ne, pogumno in strumno zrejo v tla pred sabo, gledajo dol, kot bi jim bilo nerodno ali kot da so doma pozabili šolsko nalogo. Tem 'ljudem' je 'jasen cilj' očitno poveljnikov čevelj ali v večnost raztopljeni žvečilni gumi pred njegovimi nogami.

V nadaljevanju se lahko prav tam prepustimo bruhanju vojaške opreme in maskirnih tonov. Praktično gledano je to lep prikaz uporabe davkoplačevalskega denarja za nakup nove vojaške opreme, oglaševalsko gledano. Puške, uniforme, pa puške in uniforme, pa Patrie in celo Yugo M-84, čigar licenca je končala v Kuvajtu. Vse tip top, vse zmeraj pripravljeno in v uporabi. Skratka, oglašuje se kot pravi ameriški filmi – trejlerji so še najboljši.

A hudič je v tem, da so poleg slik praktičnih akcij še one, ki vključujejo civiliste. Tako lahko vidimo marsikateri notranji in zunanji prostor, ki ga uporabljajo, tu pa odmislimo tip top opremo videno na terenu. V misli pridejo zmrznjeni vojaki na eurotestu pred časom. Pa nesreče s havbicami in akcije z nekaj letnimi otroki, ki mečejo granate. Saj ne, da smo čistunski in obsojamo deco-vojnike, a bi vseeno lahko zastavili reč bolj previdno, kaj in na kakšen način to komunicirajo. Nekje je celo v šaljivem tonu zapisano, da so otroci edini pravi resni obiskovalci vojaških mitingov, kjer vojaki civilistom razkazujejo svoja orodja pri obrambi svetovne demokracije. Dalje - profilna fotka prikazuje nekakšnega puškarja, ki na srečo ne meri v nas, ampak blizu, za naše rame. v naše prijatelje, naprimer. Psihološko gledano, je med nami orožje, torej vojna, nasilje. Smo torej na drugi strani. Že »I Want you for US Army« poster šteka to foro. Eno grožnjo še odpustimo, dveh pa ne. Na nasprotni strani nas namreč pozdravi še četica vojakov v top-šit proti-protestniški opremi in eden od vojakov v naše oko direktno moli svoj falusni urejevalnik fizičnega prostora, svoj osebni pendrek. Auč!, ok, ok, bomo dali mir. In pozabili že končno ustavne pravice. Lahko pa spletno komentiramo, saj očitno ne brišejo nobenih komentarjev k ocenam, tudi takih res ponižujoče bednih ne.

Da na tem mestu skratimo, vizualna propaganda slovenske vojske se nekako enači z njeno kislo prezenco v medijih in raznih javnih ocenah. Predvsem zaradi manjka direktnejših idej še kar mediokritetno, a vendar, rešujejo besedilni in promocijski zaplet med 'službo domovini' in 'služenjem domovini v tujini', kar nikakor ni lahka komunikacijsko-oglaševalska zagata. Medtem ko je treba buditi težko, tudi za umret nacionalno noto, je vendar treba zraven prodajati še delo, ki ga Slovenska vojska opravlja za mednarodne načrtovalce vojn in gorja od Malija do Latvije. Za javnost je torej domačijsko štorasta in dokler je taka kot se kaže, se pri nas nimamo ničesar bati. Kaj šele Rusije.  

Od Srbije do Tokia, od Triglava do Vardara, za domovino ne-spreman Biga.