Defonija: Oholo! @ Gromka
Klub Gromka, Ljubljana, 4. 3. 2026
Sredin večer in sprehod po temeljito izpraznjeni Metelkovi sta nas pripeljala do edinega kluba, pred katerim se je nekaj mravljinčilo in zvijalo. Pričakovalo in si obetalo. V Ljubljano, v klub Gromka, so se namreč po kratkem ekskurzu na Balkanu vrnili jazzovski prvaki Oholo! in po kar nekaj pretečene vode od zadnjega koncerta v prestolnici ponovno poprijeli za svoje loke, ustnike in paličice.
Naj najprej za kakšna malo bolj pozabljiva ali novejša ušesa obnovimo nabor tega improvizacijskega sestava. Oholo! so Andrej Fon in Jure Boršič s tenorskim in altovskim saksofonom ter klarinetom, Marko Jenič z violino, Jošt Drašler in Tomaž Grom s kontrabasom, h kateremu Grom dodaja še elektroniko, Vid Drašler za bobni, Andreja Boštjančiča Rudo pa je na električni kitari zamenjal Andraž Mazi. Tokrat se je kot gost presenečenja iz publike s pivom v roki prismejal še Cene Resnik, član zasedbe še pred prvim albumom Mnogobolje, in saksofonska sekcija je za nekaj komadov postala tris.
Spomnimo tudi, kaj je ob drugem albumu zasedbe Šiba napisal Miha Zadnikar, ki mu po tihem prikimavamo. Zasedba pred nami po večplastnosti zares prekaša kakšen večji bigbandovski sestav, s svojo dobro voljo pa se slabim produkcijskim pogojem, ki zlovešče bdijo nad vso improsceno, prav po kekčevsko smeji naravnost v brk. V tem maratonu tuljenja, zavijanja in škrebljanja so se Oholo! znova izkazali tudi kot zabavljači. Ta naslov so si prislužili s staccatovsko poskočnostjo, z neumornim veseljem nad lastnim zvokom in s smeh vzbujajočimi strukturami, kot je denimo davljajoč in bruhajoč zvok, ki ga je Fon oblikoval s cevastim objektom in ki so ga za močnejši učinek vzporejali z resnejšimi strukturami.
Dej, Cene, prid nazaj gor, bomo še enga zaigral.
Prav zato nas je večkrat prevzel občutek, da je v zaigranem nekaj izrazito klasičnega in pravzaprav še zapisanega čezlužnim koreninam jazza. Denimo poliritmi in swinganje ter bopanje, toda v svoji lastni dekonstruirani varianti. Zasedba ne čuti potrebe po dokazovanju svoje prostosti z odmikom od tirnic, ampak zvočni vagon nasprotno pelje prav vzporedno z njimi, ko ji to zapaše.
Kompozicij se Oholo! sicer lotevajo precej bolj strukturirano, kot bi pričakovali. Na obeh albumih imajo kompozicije v glavnem po enega lastnega avtorja, ki na izvedbo pripravi preostale člane zasedbe. To se zdi precej neverjetno zlasti zaradi polne horizontalne urejenosti zvena vseh zvočil, ki vstopajo v igro, in glede na to, kako so paradoksalno vseeno večkrat vsa naenkrat trmasto samosvoja. Gromov kontrabas mestoma tako cvili pod vleko loka, da se zdi, da se bo zvok iz njega izluščil do konca, iz Boršičevega saksofona pa izletava ptičje petje.
Šest kompozicij, ki smo jih ujeli ta večer, med drugim celoto albuma Šiba, je občasno tudi popolnoma zapustilo okvire jazza. Veliko se je zgodilo v medinštrumentalnih klicih in odgovorih ter nalaganjih in razkrojih v skupni zvok, ki so spomnili že na kakšne rockovske ali postrockovske zvene, vmes pa so se prikradli tudi bolj sodobno resni glasbeni minimalizmi. Včasih je skupinski nojz udaril že v začetku in potem popustil enovitim strujam posameznih linij, včasih pa so se usedline počasi nalagale do male vzpetine, ki jo je ponovno raztrosil ritmičen vihar. V teh najvišjih točkah, ko se vidi razgled čez pokrajino, je čar poti, Oholo! pa vedo, do katere mere nas s takšnimi razrešitvami pred tem podražiti, da ohranimo pravo mero zanimanja.
V spomin se nam je zapisala zadnja izvedena skladba, Pod vtisom, ki stoji tudi na zaključku albuma Mnogobolje. Pod vtisom je komad s trdno etno zasnovo, ki pa se do svojega izteka počasi razgrajuje v nekaj dosti bolj prostega, a se nekajkrat vrne k prvotnim motivom. V spomin se je vrezal predvsem zato, ker je deloval še najmanj natrenirano, morda med člani niti ne pričakovano. Zdelo se je, da je Grom zgolj v njegovo preigravanje povabil preostale, eksplicitno predvsem Resnika, ki se je tedaj že izgubil v publiki. Glasbo večera bi na splošno, če je nismo že, kljub njeni kompleksnosti morali oklicati za v resnici zelo poslušljivo oziroma priljudno. Prizemljenost, odsotnost tesnobe in zadovoljstvo, ki so žareli ob preigravanju glasbe, so bili zagotovo velik del tega, zakaj se je prostor Gromke napolnil v sami sredini tedna. Ta občutna flegmatičnost je nekaj, kar recenzentka pogreša morda še posebej pri kakšnih mlajših zasedbah.
Po vsej tej hvali, ki smo jo raztrosili čez večer, bi bilo predvsem pomembno dodati, da lahko kljub borbi in vztrajnosti, že prav trmi, ki jo morajo posedovati podobne robne glasbene zasedbe, da marginalne scene ohranjajo pri življenju, prihajajoče državnozborske volitve v pesimističnem scenariju marsikaj zasučejo naokrog. Napovedi slovenske desnice o ukinitvah financiranja nevladnih organizacij je, kot je v RŠ intervjuju dejal direktor CNVOS Goran Forbici, treba jemati še kako resno. Za zdravje celotne scene je zdaj nastopil trenutek, ko moramo tudi poslušalci s svojimi glasovi kaj postoriti.
Dodaj komentar
Komentiraj