Sovražni govor na internetu
Internet je čudo! Verjetno je eno tistih civilizacijskih dosežkov, ki najbolj zaznamujejo neko epoho. Internet je orodje, ki ljudem omogoča hipno izmenjavo informacij ali pa dostop do največje knjižnice znanja. Je prostor, kjer prihaja do prostega pretoka znanja in idej, a je hkrati tudi eno največjih orodij nadzora nad posamezniki. Vseeno pa internet predstavlja manifestacijo človekovih ambicij po preseganju svojih telesnih omejitev in prestopanju iz materialne v digitalno dimenzijo. Vse od njegovega osnovanja pa internet spremlja tudi njegova temna senca. Internet ni le prostor, kjer se udejstvujejo človekove najvišje vrline, temveč je prav tako prostor, kjer lahko človek izrazi svoje najpritlehnejše misli, ki se - med drugim - izražajo v prisotnosti sovražnega govora.
Preden pa se sploh lotimo problematike sovražnega govora na internetu, bi seveda morali najprej razčistiti, kaj sovražni govor sploh je? Seveda je problem sovražnega govora večplasten in zato imamo tudi več definicij sovražnega govora, ki segajo od psiholoških, socioloških in jezikoslovnih do pravnih in filozofskih. V Sloveniji je debata o njem najrazvitejša na pravnem področju. Tako se tudi preštevilne debate o sovražnem govoru v takšni ali drugačni obliki na koncu vselej zelo rade sklicujejo ravno na pravno definicijo sovražnega govora. Za pomoč pri razjasnitvi pojma sovražnega govora smo se obrnili na Andreja Motla, koordinatorja prijavne točke Spletno oko, ki deluje na Fakulteti za družbene vede.
Če smo bili v preteklosti navajeni sovražni govor slišati predvsem iz ust politikov in drugih veljakov, ki so svoje bistroumne misli z nami delili predvsem v medijih, pa je z vzponom interneta kot prostora, kjer ljudje najraje preživljajo večino svojega časa na spletnih klepetalnicah, forumih ali socialnih omrežij, se je seveda sovražni govor preselil tudi na internet. Mitja Blažič, novinar in aktivist, ki se ukvarja predvsem s človekovimi pravicami, deluje pa tudi v društvu Legebitra, nam je povedal, kako se sam spopada s sovražnim govorom na internetu.
Kakšen pa naj bi bil namen sovražnega govora? In kakšne so njegove posledice? Sporočilo, ki je podano skozi sovražni govor, je podano nasilno in zlonamerno, predvsem pa je to sporočilo posredovano javno. Eden izmed namenov sovražnega govora je, da postane viden in stalen del našega družbenega tkiva. Tako imajo lahko prejemniki sovražnega govora to sporočilo pri svojih vsakdanjih aktivnostih vselej pred očmi. Zato lahko rečemo, da sovražni govor stremi k zastrupitvi družbenega ozračja, ki utruja in otežuje življenje ranljivejših skupin. Na drugi strani pa je hkraten namen sovražnega govora uničiti ugled članov določene skupine, proti katerim je tovrstni govor uperjen. S tem, ko eni skupini znižamo ugled, ji obenem otežimo vsakodnevno družbeno interakcijo. Gre za poskus osamitve. Sovražni govor torej deluje z namenom izključevanja in osamitve določenih skupin ljudi, s tem pa se jih odstrani tudi iz družbe. O vplivu sovražnega govora nam pove še Blažič:
A vendar, ko pride do vprašanja kazenskega pregona sovražnega govora, trči le-ta ob dve temeljni človekovi pravici, to sta pravica do svobode govora in pravica do človekovega dostojanstva. V anglosaksonski tradiciji, predvsem v Ameriki, je svoboda govora skorajda sveta pravica in je vpisana v prvi amandma ameriške ustave. Američani sicer poznajo določene inštitute, ki omejujejo svobodo govora, vendar so bolj ohlapno določeni. Na drugi strani pa evropska tradicija zaradi svoje zgodovine holokavsta ne priznava absolutnosti pravice do svobode govora in jo omejuje s sovražnim govorom. Slovenija kot evropska država sicer ima v Kazenskem zakoniku zapisan 297. člen, ki govori o tem, čeprav ga ne omenja izrecno. V tem členu Kazenskega zakonika je zapisana pravna opredelitev sovražnega govora, vendar je le-ta določena izjemno ozko, rigidno in omejeno. Vzrok temu po vsej verjetnosti tiči tudi v režimu bivše Jugoslavije, ki je poznal tako imenovan verbalni delikt, ki še dandanes hromi vse debate o škodljivosti sovražnega govora.
Posledica takšne definicije je ta, da imamo izjemno malo obsodb. Tožilstvo namreč zakon interpretira tako, da mora poleg elementov sovražnega govora obstajati tudi jasen namen izvršitve dejanja izraženega v sovražnem govoru. Gospod Blažič nam je pojasnil nekatere težave, ki zadevajo 297. člen Kazenskega zakonika.
Čeprav se lahko strinjamo s trditvijo, da problema sovražnega govora ne moremo reševati zgolj s kazenskim pregonom, pa vseeno zaradi rigidne slovenske zakonodaje preganjanje le-tega postane praktično nemogoče. Civilna družba je tako primorana iskati drugačne ukrepe. Zato so se razvila številna društva in iniciative, ki se spopadajo s sovražnim govorom, kjer koli se pojavi. Gospod Blažič nam je zaupal, kakšni bi lahko bili ukrepi proti sovražnemu govoru, ko le-ta ne izpolnjuje pogojev za kazenski pregon.
Andrej Motl pa je na vprašanje o možnostih regulacije sovražnega govora izven zakonskih mehanizmov izpostavil predvsem potrebo po večji angažiranosti politikov v boju proti sovražnemu govoru.
Eno izmed rešitev je predstavljal projekt Zlovenija. Pri uspehu slednjega je bilo verjetno ključno to, da je zelo uspešno zaobrnila dojemanje interneta pri ljudeh. Če ga ljudje do takrat niso razumeli kot javen prostor, temveč kot nekakšen podaljšek svoje dnevne sobe, je Zlovenija to idejo uspešno razblinila. To ji je uspelo tudi s tem, da je ljudi izpostavila ne le na internetu, temveč tudi dobesedno v fizičnem prostoru z izobešanjem plakatov. S svojim delovanjem je Zlovenija uspešno zajezila tiste najhujše primere sovražnega govora, pri ljudeh pa načela premislek o tem, kaj je internet in kakšna je njegova korelacija z javnim prostorom.
Andrej Motl se z Blažičem načeloma strinja, vseeno pa dodaja opozorilo, da sovražnega govora ne smemo prepuščati samoiniciativnosti aktivnih državljank in državljanov, temveč se ga moramo lotiti sistemsko.
Sovražni govor pa ni edina nadloga interneta. Na splet se je namreč preselilo tudi nadlegovanje. In čeprav se pri nas o spletnem nadlegovanju večinoma govori v kontekstu medvrstniškega nasilništva med najstniki, je potrebno poudariti, da kiber nadlegovanje ni starostno omejeno na najstnike. Čeprav sovražni govor in spletno nadlegovanje nista isti pojem, pa pogosto hodita z roko v roki. Razliko med njima nam pojasni gospod Motl.
Sovražni govor v Sloveniji vsekakor je neka stalnica internetnega življenja. Z gotovostjo ga lahko najdemo pod vsemi notranje- in zunanjepolitičnimi novicami, tviti in Facebook statusi. Še posebej pa postane opazen ob prelomnih dogodkih naše družbe. V teh trenutkih se sovražni govor ponavadi tako napihne, da prekrije celotno medijsko, politično in kulturno krajino. Nazadnje smo bili temu priča ob begunski krizi. Pojav sovražnega govora je bil takrat tako silovit in številčen, da je popolnoma zasenčil vse ostale novice.
In, ko je pri nas pustošil sovražni govor, ki ga je sprožila begunska kriza, se je v ZDA iz globočin interneta začel vzpenjati alt-right, ki je sovražni govor vihtel kot orodje. Alt-right bi lahko oklicali za prvo meme ideologijo, ki je nato na oblast pomagala spraviti prvega meme predsednika. Alt-right je namreč svoja prepričanja precej uspešno in agresivno širil tudi s pomočjo memov, ki so na straneh, kot so 4chan, 8chan in Reddit nasmejali brezimno vojsko neonacistov, neofašistov, rasistov in, nenazadnje, tudi precej bolj zmernih konzervativcev.
Maskota alt-righta je postal žabec Pepe. Gre za risanega junaka, ki v izhodišču nima nič skupnega s sovražno ideologijo alt-righta. Gibanje si ga je skozi milijone upodobitev v sovražnih memih prilastilo ter ga obložilo z ideološkim nabojem. Celo paradni konj gibanja, Richard Spencer, ravno razlaga o svoji znački žabca Pepeta, tik preden dobi udarec po nosu na protestih v Washingtonu ob inavguraciji Donalda Trumpa. Zloraba žabca Pepeta je šla tako daleč, da je Anti-Defamation League v ZDA Pepeta uvrstila na seznam sovražnih simbolov, skupaj s svastiko in križem Ku Klux Klana. Svoje nasprotnike pa so pri alt-rightu pogosto zasuli tudi s spletnim nadlegovanjem. Svoje žrtve so zasuli s sovražnimi in grozilnimi sporočili, objavili njihove osebne podatke, nadlegovali družino, pisali šefom itn. Sovražni govor je bil torej le en vidik širše kampanje, kako popolnoma uničiti nasprotnika, četudi je bil motiviran z dejanskim sovraštvom.
Če pri begunski krizi govorimo o slepem besu množic, ki vedo le to, da se jezijo ne neke migrante tam nekje na meji, pa gre pri alt-rightu za bolj preračunljivo, usmerjeno in usklajeno implementacijo sovražnega govora, ki bes izrablja za to, da doseže svojo agendo. Takšna preračunljiva oblika sovražnega govora je lahko še toliko bolj nevarna, saj načrtno vodi od besed k dejanjem, ta dejanja pa tudi stopnjuje. Zato je prav gotovo treba spremljati vsakokratni pojav sovražnega govora in ne glede na njegov kontekst se vsakič ustrezno in silovito odzvati ter ta sovražni klic zatreti že v kali.
Na rant je šel Denis, tehniciral je Linč, bral pa Cveto.
Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:
Dodaj komentar
Komentiraj