Zakaj ga pijemo.

Pozdravljeni še enkrat v specialno edicijo Narob-ljenja, kjer se bomo spuščali v temne globine ljudske civilizacije, iskali njih poganske začetke in verovanja. Preiskovali bomo povezave med staro-miselnostjo naših praprababic in prapradedov ter tistim sentimentom ljudstva, ki je problematičen tudi v današnjem nahajpanem super-novem veku.

Govorili bomo torej o pijanjenju, alkoholu, njega pitja posledicah in temnih poganskih verovanjih, iz katerih, tako naša narobna teza, tudi vse to pijanjenje izhaja.

Odkar je upokojeni mojster doktor Šmitek napisal knjigo »Mitološko izročilo Slovencev« (ki baj-d-vej ni nek naci-ego-futrski šund o indijancih karantancih in podobnih miki miškah) za katero je prejel tudi Murkovo nagrado leta 2005. Tudi takrat - pa še prej, je bilo seveda znano, da imamo v ljudskih verovanjih razna nočno-dnevna praznovanja, ki imajo skupno točko ravno z pitjem alkohola.

»Prošel je prošel pisani Vuzem, došel je došel zeleni Juraj« so peli stari Korošci in danes pojejo mladi belokranjci. Nekoč pa tovrstno verovanje ni bilo minimalizirano samo na mladino – in na mladinsko logiko in simboliko – je pa zaradi tega preživelo. Svojčas je bilo zelo pogosto pri večini tukajšnjega prebivalstva verovati oziroma praznovati ponovno obujenje Kresnika, posneje svetega Jurija. Ta model je bil povezan z mitologijo, ki ni samo naci-slovenska, nego si jo lastijo narodi širom evrope, njihove korenine pa vendarle najdemo v indijskih in iransko-sirijskih paralelah. Jurij Kresnik si deli mitološko vlogo vladarja dežele mrtvih – o tem priča tudi običajna oborožitev, lastna starejšim ali sosednjim morfo božanstvom – strela in grom. Od tod tudi Kresniku ime: kresati strele, ukresati ogenj in tako naprej. Enkrat spomladi so torej praznovali njegovo 'vstajenje', pri katerem je tudi sveti Jezus Kristus Nazarečki samo dobra kopija mnogo starejših mitoloških motivov.

Vstajenje je povezano z mačkom, kot se ta prigodi običajnemu, vsemu hudega vajenemu pivcu. Mačkast človek je siten, kakor tudi starejši ljudje radi govorijo 'strelja strele' in ravno tako, kakor doživi Kresni Jurij vstajenje oziroma prihod iz sveta mrtvih na zemeljski svet - se naš običajni pivec vrne iz sveta mrtvih – v nov dan, v novo, sicer mačkasto življenje.

Druga paralela med našo pogansko-pijansko tezo je svet mrtvih. V svet mrtvega se naš pivec / ali pač staropoganski običajnež ali junak, potopi z različnim arsenalom: ali ima do tja zajebano pot ali 'trip', ali dospe preko sanj ali iluzij. Pri obeh primerih je več kot primerno pridati paralelo alkohola. V svetu mrtvih ni v poganski časih haral nikakršen hudič, ki je nesrečneže žive kuril in jim pulil jezike in nohte. Ker pred konceptualno vzpostavo velike materje Cerkvije v svetu mrtvih še ni bilo moralnega - dobro/slabo – sistema, tudi bivanje tam ni bilo tako zajebano. V izročilu imamo tudi povest o tem, da je kot stari Dioniz tudi nek vaški fantič šel po mamo v pekel, a ta ni hotela od tam; v peklu je namreč točila vino! in se nasploh fino imela. Svet mrtvih komot tudi povežemo z logiko izgubljenih duš – tudi v večernem, Dionizičnem svetu dandanes, še vedno porečemo, da je nekdo ali cela družba potopljena v alks izgubljena, kamoli mladina.

Torej se Kresnik in njegova mitološka vsebina, ki se pojavita enkrat na leto, ravno ker je dojet kot božanstvo, preslika v običajneža. Namesto enoletnega procesa prihoda v svet živih – Jurijevo ali Kresnikovo potovanje podoživlja običajnik potencialno vsak dan. Pri tem alkohol služi kot medij vstopanja, dojemanja in raziskovanja sveta mrtvih. Tudi Kurent in njegova odrešilna palica iz trte nista daleč. Razvoj tovrstnih motivov tudi po krščanski revoluciji priča o tem, da so bili globoko zakoreninjeni v družbi in kakor pravi naša teza, tudi preko praktičnih pripravkov v obliki pijače. Motivi so bili tako močni in vsakodnevno živi, da so jih naši vrli predniki vtkali v sam prt krščanski. Tako so tudi preživeli.

Zakaj ga pijemo še danes, ne vemo. Špekuliramo pa, da je družbeno-mitološki koncept dionizičnega feštanja / praznovanja skozi noč preživel preko staromorfnih božanstev, ki so bili brez moralnih konotacij, in preko z njimi povezanih praznovanjih, ki so vključevala žrtvovanja živali, njih žretje in pitje alksa ter posledično bakanalno veseljačenje. Kresnik ali Zeleni Jurij je prinašal v deželo zdravje in življenje. Nemara zato še dandanes rečemo »Na zdravje«, ali pa, ko je nekdo pijan, rečemo »da je nažgan« nemara iz konotacije sveta mrtvih, kjer je po krščanarjih ogenj. Ogenj pa je tudi mitološki koncept življenja, novega rojstva in svetlobe. Tudi koncept »mrtav pijan« je blizu. Tako se je običajnež preko dionizično-pijanskega koncepta približal mitološkim, absolutno amoralnim vrednotam, ki so ga iz običajno neprijetnega življenja obdale z glorijo posvečenosti in tistimi vrednotami, s katerimi si je osmišljeval življenje. Dandanes pa, ko smo že dodobra pozabili mitološke koncepte ali jih ohranjamo v obliki otroških pesmic in podobno, je koncept 'mitološkega pijanjenja' še kako živ. Tudi preko današnjega po-božanstva svetega Martina.