Shame: Cutthroat
Dead Oceans, 2025
Novi val britanskega postpanka, ki se je začel okoli leta 2017 in v določeni meri traja še danes, je v glasbeno orbito izstrelil marsikateri albumski presežek. Black midi s prvencem Schlagenheim, Fontaines D.C. s Skinty Fia, Idles z Joy as an Act of Resistance in še bi lahko naštevali. Omenjene zasedbe so upravičeno prejele številne pohvale tako od kritikov kot tudi od širše publike. Ustvarile so nekaj najboljših kitarskih albumov tega tisočletja. Uspelo jim je prestopiti okvire svojih alternativnih okolij, danes pa svojo glasbo izvajajo tudi pred večtisočglavimi množicami. Za kako plodovito obdobje kitarske godbe dejansko gre, kaže tudi dejstvo, da nam je novi val britanskega postpanka ponudil številne vrhunske zasedbe, ki jim ta preboj ni ali pa še ni uspel. Mednje spada tudi londonski kvintet Shame.
Shame so se svetu predstavili s samozavestnim prvencem Songs of Praise, s katerim jim je uspelo zajeti visokooktanskost živih nastopov. Po koncu večletne neumorne turneje in hkrati sredi globalne pandemije smo dobili precej bolj introspektiven in temačen album Drunk Tank Pink, ki je tako kot prvenec požel skoraj univerzalne pohvale kritikov. Nič manjši niso bili niti komplimenti na račun tretje plošče Food for Worms, ki je še nadgradila introspektivno temačnost prejšnjega izdelka. Kljub kritiški hvali, nesporni kvaliteti in fantastični energiji živih nastopov pa zasedbe še vedno ne moremo šteti med najprepoznavnejše predstavnike novega vala britanskega postpanka.
Razlogi za takšno stanje so večinoma precej neoprijemljivi, eden konkretnejših, na katerega se lahko obesimo, pa je zagotovo pomanjkanje prebojnega hita. Zdi se, da se bend tega zaveda. Na četrti plošči Cutthroat namreč slišimo kar nekaj komadov, ki poskušajo zapolniti ta vakuum. Toda to ne pomeni nujno, da je nova plošča bolj »popoidna«. V marsikaterem pogledu je precej bolj divja in odrezava od predhodnice. Podivjana energičnost je tokrat veliko natančneje zajeta in ciljno usmerjena, kar je zagotovo posledica sodelovanja s producentom Johnom Congletonom, nagrajenim z grammyjem. Cutthroat bi najbolj poenostavljeno lahko opisali kot zmes vseh dosedanjih plošč. Uspešno poveže ognjevit značaj prvenca ter umirjeno melanholičnost in večjo lirično in inštrumentalno kompleksnost naslednjih dveh plošč.
Ta zmes naj bi bila nastala predvsem z mislijo na žive nastope, ki so še vedno bendov najmočnejši adut. Food for Worms je bil izvrsten album, a je zasedba ugotovila, da ga ne more dobro preslikati na žive nastope. Sredi turneje z Viagra Boys so se zalotili, da se vračajo k prvemu albumu in komadom, s katerimi so lahko sledili energičnim nastopom karizmatičnih Švedov. Če sta bila Drunk Tank Pink in Food for Worms pogleda navznoter, je Cutthroat, podobno kot Songs of Praise, pogled navzven. Bistvo plošče je z besedami vokalista Charlieja Steena manj »ubogi jaz« in bolj »jebite se«.
Konceptualno je Cutthroat študija značajev, ki se osredotoča na osebe z družbenega roba. Steen se precej samozavestno postavi v čevlje številnih likov in poskuša secirati in razumeti njihovo miselnost. To mu večinoma uspe brez pretirane stereotipizacije subjektov, ki jih preučuje. Če je nedavno ustreljeni zagovornik nenadzorovanega posedovanja orožja dejal, da je empatija na novo izmišljena »woke« beseda, ki ovira človeštvo, Shame nikakor ne mislijo tako. Zavedajo se, da nam empatija pomaga pri spoznavanju nasprotij v človeškem obstoju, Steen pa se je po lastnih besedah poskušal v komadih čim bolj približati kompleksnosti televizijskih likov, kot je denimo Tony Soprano. Empatični pristop ne pomeni, da je zasedba bolj prizanesljiva do svojih avatarjev, s katerimi obravnava določene tematike. Zelo neposreden je že komad Cutthroat, ki ploščo napadalno odpre in po energiji spominja na singel Six-Pack s predhodnega albuma. Gre za značilno stvaritev benda Shame, ki rahlo zavede naša nadaljnja pričakovanja, auto-tune v refrenu pa je najverjetneje najbolj neposrečen del plošče.
Če je prikaz mačističnega rockerskega frontmana nekoliko zastarel, pa bolj navduši skladba Lampião, ki vodi v svet južnoameriških banditov. Govorjeno pripoved o brazilskem ljudskem junaku spremljajo živahna inštrumentacija in nalezljivi plesni odseki. Lampião je kot zvočna konstelacija največja posebnost plošče. Zasedba namreč še vedno prisega na klasične kitarske prijeme in ne uporablja art rock pristopa večine svojih sodobnikov. Na plošči sicer slišimo tudi nekaj elektronskih drobcev, ki pa so zamejeni predvsem na komada To and Fro in After Party.
Čeprav plošča učinkuje svetleje, je prostor namenjen tudi melanholičnim vložkom, ki se napram predhodnim izdajam tokrat zdijo zrelejši. Skladba Quiet Life, denimo, naša čustva nagovarja tudi s kavbojsko americano, podoben vtis pa pusti tudi njena konceptualna spremljevalka Spartak. Komada obravnavata bojazljivost, ki je prav tako ena od osrednjih tematik plošče. V skladbi Quiet Life je obravnavana zelo resno, medtem ko je komad Cowards Award značilen humorističen vložek Steena, ki ugotavlja, da so bojazljivci tisti ljudje, ki ne delijo svojih drog.
Cutthroat večji poudarek nameni besedilom, ki občutneje vplivajo na razpoloženje albuma. Podana so s samozavestnim prepričanjem, ki ga Steen poseduje v zastrašujočih količinah. Njegov robusten glas ne premore veliko dinamike, a ga glasbenik uporablja tako, da omejitve zakrije. Robustnost glasu se na plošči še toliko bolj zlije s samo glasbo. Produkcija ni preveč spolirana in dopusti ostrim zvokom njihovo mesto pod soncem. Da gre dejansko za zmes pristopov s prejšnjih plošč, je nezgrešljivo očitno v nostalgični skladbi Nothing Better, ki zveni, kot da bi skladba Concrete s prvenca pristala na albumu Food for Worms.
Četrti album prinaša še četrto nadgradnjo londonskih postpankerjev, ki neupravičeno ostajajo v senci sodobnikov, kot so Idles, Viagra Boys in Fontaines D.C. Shame ostajajo zvočno zvesti sami sebi, lirično pa postajajo še bolj raziskovalni in odprti. Z manjšo tematsko in zvočno zamejenostjo izkažejo tudi glasbeno širino, ki se z vsakim albumom povečuje. Novi album poslušalcem ponudi tudi večjo melodičnost, ki predvsem skladbo Quiet Life postavi v položaj izmuzljivega prebojnega singla, ki bi lahko dosegel tudi večjo radijsko predvajanost. Morda je s ploščo Cutthroat končno napočil čas, ko Shame ne bodo več samo ljubljenci kritikov, ampak bosta ugled in čislanost prodrla tudi v širši krog poslušalcev.
Dodaj komentar
Komentiraj