Đank, hors, hora, doup, ejč, heroin. Brez zadržkov lahko rečemo, da je v javnosti ni bolj osovražene in nepriljubljene droge. Jemlje se jo skoraj kot gotovo smrt; najbolj se ga bojijo starši, najbolj ga mrzijo policaji, obožujejo ga le uporabniki in seveda mednarodni kriminal. Lani so zgolj v Ameriki beležili rekordno število smrtnih zadetkov: kar okoli 50.000 ji nanese. V Sloveniji v letu 2014 naprimer okoli 30. Ob teh in takih podatkih, ugotovimo, da ima heroin rada tudi Smrt.

A ok, heroin je verjetno čisto fajn droga, saj je sicer ne bi uporabljali; so pa zato najbolj nesrečni uporabniki. Đankiji, đankurji, đanksi, zadetki, narkomani ali zasvojenke, so najbolj preganjana kasta mestnega življa. Primerjava đankijev z Židi v naci Nemčiji ali danes, Romi v novomeškem okolišu, se zdi kar primerna. So ustrahovani in prejudicirani; organi pregona jih šikanirajo zaradi suma kriminalnosti, ki je vendarle prisoten; nimajo nikakršnih javnih zavetnikov ali zagovornikov, kot naprimer alkoholni zanesenjaki ali hašišarji; pretepajo jih panksi, skvoterji, čapci, skini, šminkerji, varnostniki, hišniki, receptorji, taksisti, fotri, kriminalci, dilerji; odrekajo se jim v poslovnem okolju, lastniki nepremičnin, socialne in zdravstvene ustanove, tako levičarji, kot desničarji. Noben jih ne mara in nihče se jih noče dotikati, precej tako kot tiste nesrečnike v Indiji. V svoja nedrja jih vsaj generalno dene tu in tam kaka cerkev ali neprofitna organizacija, ki pa jih spet ni toliko. In vsake deset let nekdo posname nek sentimentalen heroinski film, ki se vedno konča, no...kot se pač konča, ponavadi slabo.  

No, na radiu Študent, vsaj v rubriki Pazi drek, ki jo pravkar poslušate, pa na njih nismo pozabili. Zanima nas kar nekaj stvari, vse pa so povezane z študijami socialnega mikronomadništva, če malce zabluzimo.

Đankiji v ljubljanskem okolju so precej raztreseni, a po izkušnjah precej bolj kot naprimer pred desetimi, petnajstimi leti. Takrat, kot v manjši meri tudi danes, so predvsem napadali mostove, zapuščene objekte in čudovite urbanistične napake in skrite kotičke, za kar jim moramo pripisati veliko mero kreativnosti. Kot atraktivna se je izkazala tudi veduta na ljubljanskem gradu in pripadajočem gozdu. Takrat, v devetdesetih, so na grad pogosto hiteli reševalni avtomobili, kot dodajajo strokovnjaki – kar je smešno, če že ne vsaj poetično.  

Generalni štabi, ki so nekoč bili Metelkova in Rog, so zdaj poseljeni z uporabniki drugih drog. Kot najpopularnejšo pozicijo v centru so si nato osvojili parkirišče zadaj za Metelkovo, kjer so bile svojčas še neke barake, ki so služile kot zavetje sicer malce kompliciranemu postopku uživanja.

A tam so zdaj naštimali neke ograje, in jim odrekli pravico do uporabe, zato so se razlili po parku Tabor, ki je naslednji Point Of Interest. Vse seveda ostaja v lučajni oddaljenosti od klinike na Metelkovi ulici, ki kot vemo, odvisnikom v rundah servira metadon. Tudi zato so razliti tudi po bližnjih blokih in vrtovih.

Kot eno takih central v centru moramo našteti tudi Cukrarno, še preden so skoznjo speljali cesto in pozidali okna in vrata prvih dveh etaž. Pred leti so v akcijah, ki so jih izvajale socialne organizacije, povezane z odvisniki in njih rehabilitacijo, so na teh lokacijah prostovoljci pobrali celo več tisoč igel, in to v enem samem dnevu. To je pač realno dejstvo, in preprosta urbano socialna značilnost te naše vzobvzete druščine.  

Summma Summmarum: O heroinskih odvisnikih bi lahko razpredali še pol ure in še dalj, a bomo zaenkrat rekli besedi dovolj, in kdaj drugič pokukali v radoživo socialno in prostorsko dinamičnost te sredine. Zaenkrat pa jih lahko poleg obrezdomcev po pazidrekovsko označimo za precej burno, realno in poučno populacijo. V najlepšem mestu đankije postrani gleda Biga.