DEKODIRANJE



☭

Radijska igra

Osebe:

Moro-zar

Francka (aka Prinčeska)

Nek-do

Anton

Fon Kranenburg

Skodran Kripto Škrat - okrog vratu ima verigo blokov, ki zvončklja

Komisar Prinašalec

Marija

Politik Fukača

Šateljer

Filozof Đef

Lorena

Muzikant Beno

Pettyfora

Duh časa [glas odmeva]

PROLOG:

V začetku novembra se je v Torinu odvil simpozij projekta Dekode. Organiziran je bil v ogromni hali bivše pražarne kave, večkrat imenovani kapelica, odražajočo industrijsko moč Evrope, ki je presegla svojo potrebo po industriji doma. Celotna dvorana je bila osvetljena z modrimi lučmi, pod katerimi smo poslušalstvo izgledalo in se počutilo kot zombiji, ki niso zmožni zaspati niti skoncentrirano slediti dogajanju. Oder z govorci je bil močno osvetljen z belo lučjo, pod katero govorci, za razliko od poslušalstva, niso imeli rumene kože in vijoličnih ustnic. Ves čas so nas zalagali z neskončnimi količinami brezplačne fine kave, ki je pri energiji ohranjala naše zombijevstvo.

Po tleh, med stoli občinstva se je plazil šizofreni, hiperaktivno izmučen Duh časa, ki je vsake toliko z donečim glasom kaj zakričal, vendar so ga le redki slišali, še redkejši pa poslušali.

PRVO DEJANJE:

Big tech, Big money, Thin state

Moro-zar: Problem ni big data, alternativa ni več majhnih baz podatkov, ampak big data, ki ne deluje po zakonih korporacij.  Socialna demokracija je v krizi, trgi jo onemogočajo, kar onemogoča razvoj, kajti ljudje ne moremo delati v razmerah neenakosti, pomanjkanja socialne moči, ogroženosti zdravja itd. Artikulirati moramo agendo, kako naj digitalna tehnologija ustvari nove institucije in kako znotraj tega sistema reformirati socialno demokracijo. Politične oblasti se subtilno vmešavajo v razvoj in ga onemogočajo.

Politik Fukača: V Italijanskem parlamentu imamo občutek, da se bomo v prihodnosti morda morali obnašati kot korporacija.

Francka:  Imamo različne nivoje akcije, z različnimi cilji, ki vsi služijo višjemu cilju. Moramo začeti pri suverenosti informacij, zaupanju v informacije, ki naj bodo skupno dobro, preko kripto manageriranja znotraj javne infrastrukture, ki bo onemogočala totalitarizem. In potem bomo videli, kako dalje. Ljudje ne bodo zaupali oblasti, zato bo ta morda morala biti decentralizirana.

Nek-do: Moramo privest kake privatnike, ker je to edina možnost, da javno deluje.

Duh časa [odmeva]: Neoliberalizem? Neoliberalizem! Strašna reč takole reducirati politiko na podjetje!

Šateljer: Že, že, ampak posameznike je potrebno zaščititi tako pred privatnim, kot tudi javnim sektorjem.

Filozof Đef: Ja, in politika je stvar posameznikov, ne gibanj!

DRUGO DEJANJE:

Informacije in blokčejni

Fon Kranenburg: Evropa za ZDA in Kitajsko zaostaja na področju gospodarskega razvoja in tehnološke infrastrukture, vendar močno prednjači na področju filozofije. Zato bi Evropa lahko bila velik gejmčenđer na področju pomena. Velike ajti (IT) multinacionalke bi se morale obrniti na nas, da vdahnemo pomen v njihovo tehnologijo.

Anton: Evropa je ful bolj kul glede hranjenja in uporabe informacij od na primer Amerike, kjer imajo korporacije oblast nad informacijami in od recimo Kitajske, kjer vlada centralizacija. V Evropi se pa razvijalci obračajo k trgom.

Skodran kripto škrat: No, v Evropi ostane samo 4% informacij proizvedenih v Evropi, vse ostalo obdelujejo velika podjetja.

Marija: Dimenzija, ki mene zanima, je, kako prisiliti velika podjetja, da plačajo! Ampak brez dvigovanja davkov, da ne ogrozimo razvoja.

Lorena: Informacija je izraz socialnih interakcij- vsaka informacija ima socialno dimenzijo, ni samo sproducirana od nas iz nič, ampak je sredstvo uporabe svoje socialne moči.

Marija: Tu naletimo na problem: informacijam, kot intelegibilnim rečem ne moremo postaviti cene. Informacija kot kapital je problem! Lahko služi profitom, četudi informacije morda niso tako donosne kot nafta, lahko pa služi javnemu dobremu.

Šateljer: Od uvedbe GDPR je uporaba informacij lahko v korist javnega zbiranja mnenj in na podlagi tega lahko izvajamo odločanje.

Lorena: Ampak regulacija informacij, kot ene izmed dimenzij govora, lahko uniči potencial komunikacije. Zaščita informacij ne sme biti na nivoju individualnih pravic, ampak na nivoju socialnih interakcij oziroma politike!

[zvončki]

Skodran Kripto Škrat: Najboljši razvijalci smo itak zmožni nadomestiti velike ponudnike oblačnih storitev. Dejmo vse podatke iz oblakov prizemljit na blokčejn.

Komisar Prinašalec: V razvijanju blockchainov potrebujemo širok nabor sodelavcev: od oblasti in civilne družbe, do industrije in razvijalcev.

INTERMEZZO:

Po dobrih 8ih urah avtomobilske vožnje je naša delegacija v poznih nočnih urah končno prispela v osrčje Torina. Po poti nas je tečno preganjala naša airbnb gostiteljica Valerija oz. Viktorija. Tam pa nas je pričakal velikodušni mož manjše rasti in temnejše polti, ki mu očitno ni bil tako velik problem, da nekoliko zamujamo. Ker Valerije nikoli nismo videli, ves kontakt z njo je potekal le preko njenih karajočih sporočil glede naše rabe stanovanja, smo se spraševali, ali sta Valerija in mož isti človek, le da je Valerija nadležno stroga v spletni komunikaciji, v živo pa prisrčna, potrpežljiva oseba. Stanovanje, ki smo ga najeli, je bilo grozljivo kičasto opremljeno. Povsod so bila nekakšna new age sporočila, kot je »think positive, relax, love,« Nad posteljo je bil zapisan imperativ: »sweet dreams,« in tako naprej. V nekem momentu smo dobili idejo, da bi Valeriji v dar poleg uokvirjenjega sporočila »enjoy life,« obesili sliko Assangea, vendar smo na to hitro pozabili ob napornem urniku simpozija in nenehnem lovljenju Skodranega kripto škrata, ki je bil kot kvantni delec, ki se mu ne da določiti položaja. V stanovanju smo odkrili tudi novo dimenzijo post-gravitacijske umetnosti:  po lesenih mrežastih ograjah na balkonih so »rasle« plastične vrtnice od vrha proti tlom.

Na naše veliko razočaranje v stanovanju ni bilo kuhinje, namesto nje so nas pričakale le reklame za dostavljavce hrane, tako da smo se med svojim bivanjem v Torinu prehranjevali večinoma s konzerviranimi ribami in pivom iz Lidla, ki je bil čez cesto od našega stanovanja.

Komad: African Boy - One day I went to Lidl

TRETJE DEJANJE:

Suverenost in narava ali veliko razočaranje

Muzikant Beno: Jaz poznam ogromno ljudi, tudi zelo premožnih, in mi je jasno, da dandanes pa res nihče več ne dela za denar. Milijonarji so ubogi, ker jim je denar pomemben.

Pripovedovalec: Občinstvo je ta izjava navdušila in Beno je dobil dolg aplavz za izgovorjeno. Duh časa pa se je spraševal kje za vraga se je znašel: med samimi elitisti, ki delajo za svojo meščansko dušo in ne za materialne pogoje svojega življenja?

Muzikant Beno: Ljudje pozabljamo na dimenzijo igre v svojih življenjih in to uničuje naše potenciale kreativnosti. Tehnika zahteva kontrolo nad okoliščinami in zavedanje celote pravil. V umetnosti pa je obratno, biti izgubljen je super in to te vrže v nov svet. Umetnost je univerzalna. V umetnosti se pripravljamo na nove svetove.

Pettyfora:  Big tech and big money določajo okuse in delujejo v sferi onkraj družbenih pravil – delujejo neodvisno od demokracije. Ločitev teh dveh sektorjev, torej družbe in gospodarstva je kriva za katastrofo, ki prihaja.

Duh časa: Katastrofa je že tu! Več kot 800 milijonov ljudi po svetu strada, tako velikega izumrtja rastlinskih in živalskih vrst, kot smo mu priča v zadnjem desetletju, ni bilo od zadnje ledene dobe! Ali stradajoči polarni medvedje slutijo katastrofo, ki prihaja? Ali žrtve vseh vojn zadnjega stoletja čakajo na katastrofo? Ne, samo vi tu, ki pijete brezplačno kavo, živite v mehurčku, zaščitenem od dogajanja po vsem svetu in debatirate o katastrofi, pred katero mislite, da ste zaščiteni. Fuj! Kaj pa vsa trpeča narava? Kaj pa cela armada sužnjev po svetu, katerih delo polni vaše omare?

Muzikant Beno: Moji dve hčeri sta vegetarijanki. Tega jima nisem nikoli vsiljeval, sami sta se tako odločili, ker čutita naravo in njeno lepoto.

Pettyfora: Aktivisti mislijo le individualno in znotraj svojih majhnih skupnosti, v smislu recikliranja in takšnih reči. Ne mislijo pa  družbeno, celostno – green new deal pa je ravno to, povezava ekonomije in politike, zaustavitev ekonomije in vrnitev suverenosti državam.

Naj temu dodam, da se moramo povrniti v katedralno mišljenje, moramo misliti širše od svojih individualnih potreb. Mene so navdušili Kenijci, kjer ima vsak svoj agregat in jih nosijo s sabo, da ne bi bili v nadlogo drugim in porabljali nafte iz tujih agregatov.

Muzikant Beno [egotripersko]: Mene je kontaktirala Kitajska vlada, zelo zainteresirana za moj NGO projekt Stranka Zemlja. Četudi sem jim skušal razložiti, da to ni v njihovem interesu, saj moj NGO  sproža pravne postopke proti vladam zaradi onesnaževanja okolja. Vseeno so me prosili za 380 kopij moje četice mladih pravnih vojščakov. Tako sem deloval kot ombutsman med kitajsko vlado in zatiranim kitajskim ljudstvom.

EPILOG:

Duhu časa je ob tem prekipelo. Jasno mu je bilo, da večina teh blazno kritičnih in kreativnih ljudi ni zmožna misliti preko reformiranja socialne demokracije, rezervirane za Evropo. Namesto da bi mislili globalno, načrtovali razlastitev bogatunov in ukinitev davčnih oaz, kar bi vsakemu delavcu sveta omogočilo približno 700 evrov plače za 30-urni tedenski delavnik, in kako bi ukinili gospodarstvo bullshit industrije smetenja z neuporabnimi rečmi in bullshit služb, ki brez kakršnekoli koristi ubija naravo, načrtujejo, kako bodo naredili Evropo spet veliko in suvereno. Tako se je Duh časa odločil, da gre drugam. Ni pa se znal odločiti, kam naj gre.

Moro-zar: Sure, I mean look, maybe in, I mean look, I mean for me this theoretical debates about Eureope being a neoliberal project, I.. I.. I.. have no patience for this stuff. I mean if you want, you can like cry 300 articles for the New Left Review about it, its like, they end up in a trash bin. I mean, you know its not a project, to be going around saying that Europe is a neoliberal contract. Ok, and, like what? If you don’t like it, emigrate to North Korea. It’s not like…that’s the Europe you have.

Morda bo šel pa kar zaspati na enega izmed otokov plastike v Atlantskem oceanu, upajoč, da se zbudi kot drug Duh v drugem času.

Naša delegacija pa je ob koncu simpozija končno obupala nad tem, da bi ujeli Skodranega kripto škrata, ki nam je nekajkrat obljubil intervju, vendar se nam je vedno izmuznil, saj so mu bili networkanje in refrešmenti med paneli simpozija pomembnejši od intervjuja za Radio Študent.