Ljubitelj gandže, ki bi se ob tej rani uri zaradi nespečnosti želel vrniti med rjuhe, bi to sigurno naredil z jointom. Verjetno bi pri tem pomislil na kakšno dobro indico, ki v splošnem prepričanju veljajo za stonerje, ki pomirjajo, za razliko od sativ, ki dvigujejo razpoloženje. A te stereotipne predstave o sortni pogojenosti učinkov gandže so že nekaj časa presežene. Tako analiza posameznih strainov oziroma sevov konoplje kot druga preverjanja so v zadnjih nekaj letih pokazala, da takšnih razlik, kot smo si jih predstavljali, med indico in sativo ni.

Podatek o sorti ali podvrsti, za katero gre oziroma ki prevladuje pri določenem strainu konoplje, je poleg vsebnosti THC-ja za uživalce ključen. Med indico in sativo bo izbiral na podlagi ukoreninjenih predstav o njunih nasprotujočih si značilnostih in s tem povezanim želenim učinkovanjem kanabisa. To so v veliki meri prepoznale tudi komercialne semenske banke, ki močno izpostavljajo sortno poreklo semen številnih strainov, nekakšnih tržnih različic oz. znamk gandže*, ki jih ponujajo. Med njimi je vse manj čistih strainov, ki bi vsebovali eno samo sorto, kot denimo “Purple Kush”, ki se trži kot 100-odstotna indica, in vedno več tako imenovanih hibridov, ki bodisi v enakovrednem razmerju bodisi v korist ene od niju vsebujejo obe sorti. Takšen je recimo tudi v našem okolju nekoč eden bolj razširjenih strainov “White Widow,” v katerem naj  bi bilo razmerje med sortama 60 proti 40 v korist sative.

Pri poudarjanju sorte in s tem povezanega učinkovanja in namena uživanja gandže gre predvsem za marketing semenskih ponudnikov, ki se naslanjajo in potencirajo stereotipe o sedativnih učinkih indice in poživljajočih učinkih sative. Že nekaj časa je namreč je znano, da sorta konoplje ne definira njenih učinkov, reklamirane specifikacije o poreklu semen pa mnogokrat ne odražajo realnega stanja.

Da navedbam prodajalcev semen o njihovih značilnostih ne gre povsem verjeti, je pokazala raziskava izrednega profesorja za genetiko kulturnih rastlin na kanadski univerzi Dalhousie Seana Mylesa. Ta je leta 2015 s sodelavci genotipiziral več kot 80 komercialno dostopnih strainov in prišel do ugotovitve, da med podatki o sortah, zapisanih na embalaži, in dejanskim stanjem prihaja do močnih navzkrižij. Tako so bili določeni straini, označeni kot 100-odstotna indica, po genskem zapisu precej bolj sorodni čistim sativam kot katerikoli analizirani indici. Še več, raziskava, objavljena v reviji PLOS One, je pokazala še genetsko nedoslednost med straini, ki se prodajajo pod istimi komercialnimi imeni. Kar tretjina genotipiziranih vzorocev je bila genetsko povezana s strainom, ki nosi drugačno komercialno ime. Proizvajalci in prodajalci konopljinih semen več kot očitno straine poimenujejo povsem arbitrarno, posledica te poljudnosti pa je, da recimo Baba Kush enega prodajalca ni enak Baba Kushu drugega. Avtorji sicer ne zanikajo, da bi indica in sativa lahko imela določene genske specifike, a se te s križanjem sort s časoma izgubijo.*

Neustrezno pa je tudi pripisovanje specifičnega delovanja obema sortama konoplje. Imeni sativa in indica sta bili kot poimenovanji za dve podvrsti konoplje vpeljani v 18. stoletju, sorti pa sta bili določeni in se med seboj razlikujeta,  kot poudarja nevrolog in eden vodilnih svetovnih raziskovalcev konoplje Ethan Russo, glede na botanične lastnosti. Te same po sebi, dodaja Russo, na učinkovanje gandže nimajo vpliva. Za delovanje konoplje so ključne njene biokemične značilnosti in farmakološko delovanje. To določa več kot 100 kanabinoidov in 200 terpenoidov, ki so prisotni v konoplji, in razmerja med količinami njihovih kemičnih spojin. Da bi torej lahko predvideli učinek gandže, bi morali opraviti natančno analizo njenih učinkovin. Ethan Russo ob tem izpostavlja, da je razlikovanje med indico in sativo na podlagi učinkovanja konoplje neustrezno in znanstveno neveljavno. Ali kot se je slikovito izrazil ob neki priložnosti: “Učinki kanabisa nimajo ničesar s tem, ali je konoplja visoka in redka ali nizka in košata, prav tako tudi ne s tem, kakšne liste ima.”  



Raziskava, objavljena lani v reviji Nature Scientific Reports, je ovrgla še eno precej razširjeno prepričanje o razlikah med indico in sativo, ki se nanaša na vsebnosti kanabinoidov THC in CBD. Veljalo naj bi, da sative vsebujejo več THC-ja v primerjavi s CBD-jem, ki naj bi bil značilen za indice in njihovo domnevno pomirjajoče delovanje. A kot je dejala soavtorica omenjene študije in doktorska študentka kemije na Univerzi British Columbia Elizabeth Mudge, to ne drži, saj so pri analizi naleteli na indice z zelo nizko, skoraj ničelno vsebnostjo CBD-ja. Mudge meni tudi, da bi bilo opredeljevanje sort na podlagi vsebnosti določenih kanabinoidov znanstveno nezanesljivo.

S kanadsko raziskovalko se ne strinja povsem direktor nizozemskega laboratorija za testiranje kanabisa Test Lab Amsterdam Pars Manas Akdag, ki meni, da splošne predstave, ki spremljajo obe sorti konoplje, niso povsem iz trte izvite. Njihova testiranja so pokazala, da indice vsebujejo večje količine kanabinoida CBG, prav ta pa naj bi povzročal poznan sedativen učinek. Akdag ob tem ne izključuje tudi placebo efekta in učinka, ki ga imajo omenjene ustaljene predstave o razlikah v delovanju sort konoplje na uživalca.







*dodano