Mineva 80 let od sprejetja in uveljavitve Zakona o obdavčitvi marihuane, v izvirniku Marihuana Tax Act, ki velja za začetek prohibicije konoplje v Združenih državah Amerike. Z davkom na gandžo, ki je stopili v veljavo 1. oktobra 1937, so ameriške oblasti na zvezni ravni formalno močno omejile dostop do konoplje, de facto pa jo prepovedale in z visokimi kaznimi kriminalizirale njene uživalce.

Sprejetje zakona o obdavčitvi marihuane v ZDA je posledica konoplji nenaklonjene politične klime na začetku 20. stoletja kakor tudi nekaterih drugih okoliščin. Potem ko je bil alkohol že prepovedan, kokain in opij pa s Harrisonovim Zakonom o obdavčitvi narkotikov močno regulirana, je prišla na vrsto še gandža. Nekateri nasprotniki so se bali, da se bo na račun  prepovedi in omejevanja ostalih drog njeno uživanje razširilo, k omejevanju konoplje pa je vodil tudi protipriseljenski in rasističen element, uperjen zlasti proti latino- in afroameriški skupnosti.

Do leta 1931 je konopljo prepovedalo že 27 ameriških zveznih držav, ki so zahtevale tudi ukrepe na zvezni ravni. Začeli so se z demonizacijo trave, ki jo je v prvi vrsti tudi s pomočjo pop kulture in filmov, kot so Refeer Madness, Marihuana: Assassin of the Youth in Marihuana: The Devil‘s Weed, vodil Harry Anslinger. Tudi sam Anslinger, od leta 1930 načelnik ameriškega zveznega urada za droge, ki naj bi se sprva, zavedajoč se njene razširjenosti, prepovedi konoplje otepal, je gandžo predstavljal kot hudičevo zel, ki spodbuja nasilno vedenje. Pri tem pa pogosto navajal primer shizofrenika Victorja LaCotte, ki je po nekaj dimih jointa s sekiro pobil družino. Njegovo diagnozo je pri tem seveda zamolčal.

Toda sama negativna propaganda,  ki je strašila z domnevnimi nevarnimi učinki konoplje, seveda ni bila dovolj, h konkretnejšim korakom in  pripravi Enotnega zakona o drogah, ki bi vključeval tudi gandžo, pa je Anslingerja že leta 1930  pozval tudi ameriški predsednik Franklin Roosvelt. Pripravljen je bil dve štiri leti kasneje, ker pa enotni zakon ne določa pravil na zvezni ravni, pač pa predlagane rešitve prepušča v odločanje posameznim ameriškim državam, v začetku ni imel uspeha. Možno pot prepovedi konoplje na ravni celotnih Združenih držav je nato posredno, z odločitvijo o ustavnosti zakona o strelnem orožju, odprlo ameriško ustavno sodišče.

Zakon o strelnem orožju je določal, da mora vsak, ki poseduje orožje, pridobiti tudi  posebno znamko. S tem je želela vlada nezakonito trgovino in posest orožja omejiti, podobno pa se je posebnimi davčnimi znamkami oziroma koleki v okviru leta 1937 predlaganega, sprejetega in uveljavljenega Zakona o obdavčitvi marihuane lotila tudi konoplje. Vsakdo, ki je bil bodisi kot uživalec, prodajalec, pridelovalec, uvoznik, ... vpleten v dejavnost, povezano z gandžo, je moral kupiti posebno davčno znamko, ki je na letni ravni znašala od 1 pa do 24 dolarjev, odvisno od namena uporabe in predvsem vloge posameznika v biznisu s konopljo. Ob tem je zakon določal še dajatve na transfer oziroma prenos gandže, ki pa so bile precej višje in so tagirale zlasti tako imenovane rekreativne uporabnike. Znašale so tudi do 100 dolarjev na unčo; ob dejstvu, da 25 dolarskih  centov v 30-ih še ni predstavljalo minimalne urne postavke ameriškega delavca, si lahko le mislimo, za kakšno vsoto je šlo. V primeru neplačila dajatev se je posest, trgovanje ali pridelava konoplje štela za nezakonito, kazni v primeru neupoštevanja davčne zakonodaje pa so znašale od 2.000 dolarjev do 5 let zapora.

Prohibicija konoplje pa se ni skrivala v črki zakona, pač pa v njegovi praktični izvedbi. Tako kot v primeru orožarskega zakona vlada ni nikoli natisnila orožarskih znamk, tudi za davčne znamke ni nihče dobro vedel, kje jih je moč dobiti in ali sploh obstajajo. Drug in za zakon kasneje usoden vladni trik pa se je skrival v tem, da se je bilo potrebno za nakup davčne znamke pojaviti s konopljo, pri tem pa, paradoksalno, tvegati aretacijo zaradi nezakonite posesti, saj je bila še brez znamke in neobdavčena. Kot prva sta nove ukrepe le nekaj dni po tem, ko je Zakon o obdavčitvi marihuane stopil v veljavo, občutila Moses Baca in Samuel Caldwell, ki ju je sodišče zaradi neplačila davka poslalo v zapor za 18 mesecev oziroma 4 leta.  

Ob prohibiciji pa je ameriški zvezni zakon iz leta 1937 kriv tudi za vpeljavo besede marihuana v publicističen  in uradni jezik. Pred letom 1937 slengovski sinonim za konopljo, najverjetneje  mehiškega izvora, ni bil poznan slovarjem, Zakon o obdavčitvi marihuane pa je izraz, ki ga je že prej s stalno uporabo močno populariziral Anslinger, dokončno legitimiziral tako v ZDA kot tudi drugod po svetu.

Že med samim sprejemanjem je Zakonu o obdavčitvi marihuane nasprotovalo Ameriško zdravstveno združenje, ki je opozorilo na medicinski potencial konoplje in se zavzelo za njegovo obravnavo v okviru Harrisonovega zakona o narkotikih, ki je bil bolj prijazen uporabi drog v medicinske namene. Opozorila pa so prihajala tudi o posledicah Zakona o obdavčitvi marihuane na industrijsko rabo konoplje kakor tudi glede neustavnosti uredbe. Prav neskladje z ustavo je na koncu prineslo padec zakona, a šele mnogo kasneje, ko je ga je v sporu z državo uspel zrušiti aktivist in pravnik Timothy Leary. Leta 1969 je uspel dokazati, da je po zakonu za pridobitev davčne znamke potrebna inkriminacija samega sebe, kar pa je v nasprotju s 5. amandmajem ameriške ustave. Neustavnost je pokopala Zakon o obdavčitvi marihuane, ne pa tudi v več kot 30-letnem obdobju močno zakoreninjene prohibicije konoplje, ki se je z novimi ukrepi na zvezni ravni v ZDA nadaljevala še naprej.

*popravljeno in/ali dopolnjeno.