XL Recordings, 2021

V tokratni ediciji DJ Grafitov boste večkrat slišali predpono trans. Je latinskega izvora in dobesedno pomeni onkraj, obenem pa nakazuje prehodnost oziroma premikanje. Z njo ponavadi označimo nekaj, kar se ne pusti opredeliti niti z imaginarnimi niti s fizičnimi mejami. Nocoj nas tako na frekvenci 89,3 mHz čaka srečanje z glasbenico, ki pred svoje delo, neomejeno z narativami trenutnega statusa quo, tako rekoč postavlja predpono trans. Govorili bomo o venezuelski glasbenici in producentki Arci, ki je prvi teden decembra presenetila z izbruhom kar štirih plat v sklopu serije Kick, katere krstna izdaja Kick i je izšla lani. Precej nespametno bi bilo, da bi v nocojšnji oddaji zanemarili Arcino dosedanje delo - sicer ga na valovih Radia Študent spremljamo že desetletje - in ker sta tudi za uspešno transformacijo in prehod potrebni vsaj dve točki, začnimo torej na začetku.

Alejandra Ghersi se je v glasbeno produkcijo prvič podala že v najstniških letih, najprej z glitch pop projektom, s katerim je v domovini dosegla zmerno prepoznavnost. Vidi se, da se je že na začetku svojega delovanja posluževala eksperimentacije. Na prvencu All Clear lahko na primer slišimo drobna sklicevanja na Aphex Twina. Njena zgodnja leta je zaznamovala tudi selitev v New York, kjer je obiskovala Clive Davis Institute of Recorded Music. Po šolanju je na začetku prejšnjega desetletja začela delovati pod imenom, ki ga uporablja še danes. Z dvojcem EP-jev Stretch 1 in Stretch 2 je pritegnila pozornost marsikaterega kritiškega ušesa, to pa jo je privedlo do produkcijskega sodelovanja na Kanyetovem albumu Yeezus. Sodelovala je tudi z drugimi uglednimi glasbenimi ustvarjalci, kot sta FKA Twigs in Björk, ki so začrtali zvočno podobo eksperimentalne pop glasbe prejšnjega desetletja. V letih zatem se je začela posvečati tudi glasbenemu snovanju v okviru projekta Arca. Pri založbi Mute Records je leta 2014 izdala debitantski album Xen, leto pozneje pa svoj drugi album Mutant in mikstejp Entrañas. Vse te izdaje so še dodatno opozorile na Arcino sposobnost manipuliranja zvoka ter ustvarjanja zunajzemeljskih zvočnih pejsažev. Njene glasbe ni bilo mogoče enostavno opredeliti, saj se je navezovala na takratne tokove pop glasbe, obenem pa ji je dajala prizvok nečesa zunajzemeljskega, nečloveškega. Do konca prejšnjega desetletja se je uveljavila kot prepoznavna producentka in glasbena ustvarjalka, v svojo glasbo pa je vpela tudi osebno vpletenost v kvirovsko skupnost. V času, ko so izhajale te izdaje, se je namreč identificirala kot homoseksualen moški. Leta 2018, torej leto po izdaji istoimenskega tretjega studijskega albuma, pa naslovi tudi svojo spolno identiteto. Razkrije se kot nebinarna trans ženska in se iz Londona preseli v Barcelono. Nastopi zatišje, ko Arca v zavetju doma počasi ustvarja svojo podobo, s katero se bo spet predstavila javnosti.

To nas pripelje do leta 2020, ko se Ghersi vrne na glasbeno sceno s prvim delom serije Kick. Prva brca, s katero prebije led po treh letih zatišja, je 40-minutni album, pravzaprav metafora novorojenčkove zavesti, ki se manifestira tik pred njegovim rojstvom. Metafora je skrbno izbrana, saj Arca tako s prvo kot tudi z naslednjimi izdajami slavi svoj preporod. Njeno poudarjeno sklicevanje na kvirovsko identiteto ter latinoameriško poreklo pritegne večje število poslušalcev iz obeh skupnosti. Promocije novega materiala se loti premišljeno; svoje oboževalce krsti za Mutante, skupaj z vizualno umetnico Andreo Chiampo pa ustvari maskoto Mimo, malo nezemeljsko žverco, ki zaznamuje novo ero. kiCk i požane veliko kritiške hvale zaradi izpiljene mojstrskosti Arcine produkcije. Hkrati se na plati pojavi kar nekaj imen, s katerimi je sodelovala že v preteklosti. Slišimo lahko Björk v komadu Afterwards in Shygirl v pesmi Watch, v pesmi La chíqui pa se ji pri produkciji pridruži zdaj že pokojna škotska producentka in DJ-ka SOPHIE. To sodelovanje je med umetnicama spletlo tesne prijateljske in profesionalne vezi, saj ju je poleg udejstvovanja v isti branži glasbe združevala tudi njuna spolna identiteta. Žal pa lahko zaradi SOPHIEJINE tragične smrti januarja letos zgolj ugibamo, kolikokrat bi še sodelovali. Alejandra je ob njeni smrti izrazila pretres in žalost, obenem pa se je zahvalila za vpliv, ki ga je za seboj pustila SOPHIE.

Žalost in melanholija odsevata tudi v Arcinem EP-ju Madre, intimni glasbeni kompoziciji, ki odraža predvsem njeno izobrazbo v klasični glasbi. Instrumentalna podlaga je minimalna, slišimo lahko le čelo Oliverja Coatesa ter Arcin ekspresivni glas. Čeprav se EP močno razlikuje od prve izdaje v sklopu Kick, ga glasbenica umešča v isto časovnico. Madre je namreč poklon toplim materinskim rokam, ki prve zazibljejo novorojenčka v spanec.

Arca se pri ustvarjanju od samega začetka navezuje na Latinsko Ameriko, natančneje svojo domovino Venezuelo. Njene objave na družabnih omrežjih so pogosto napisane izključno v španščini in velikokrat nagovarja oboževalce iz tega dela sveta. Nekatere predele Latinske Amerike namreč še vedno pestijo posledice ameriškega imperializma, vladajo pa jim skorumpirani politiki in stroga katoliška tradicija. Ogromno pripadnikov LGBTQ+ skupnosti tako doživlja nasilje, še posebej pa so mu izpostavljene trans ženske. Ghersi se tega dobro zaveda in svojo svetovno uveljavljenost uporablja tudi za to, da opozarja na težave, s katerimi se srečuje ta skupnost. Arca se kvirovski Latinski Ameriki in njeni glasbi še posebej pokloni na drugi plati serije kick, ki jo je izdala 30. novembra. Z nje sta najprej izšla singla Prada in Rakata, hita z očitnim reggaeton ritmom in znanim pridihom Arcine zvočne palete. Slišimo lahko žvenket kovinskih zvokov, ki v enem trenutku bijejo v taktu srca Južne Amerike, v drugem pa so razkropljeni prek nenavadnih, dekonstruiranih ritmov. Njen glas se razteguje in napihuje prek različnih efektov, besedila v španščini pa ne skrivajo njenega humorja. kIck ii je shoutout vsem transformistam, ki plešejo v zelenem dežju, ki ga je natrosil gringo. Glasbenica ga umesti tudi v pop milje, in sicer s komadom Born Yesterday, v katerem gosti avstralsko vokalistko Sio, čeprav je skladba v primerjavi z drugimi dokaj šibka. Druga brca, ki nam jo zada Arca, je v svoji izvedbi tako rekoč transkontinentalna. Ob očitnem vplivu neoperrea ter reggaetona je mešanica elektronske glasbe iz drugih delov sveta predstavljena na kIck ii mutacija odmevov globalne vasi, Alejandra pa nam spretno nakaže, kako majhna je ta.

Tretji album v seriji kick je zagotovo tudi najbolj priljubljen v celotni sagi, kar pa ni presenetljivo, saj na njem glasbenica preseže samo sebe. Na izdaji produkcija zaide v podtalje klubske scene, ga raziskuje in mutira. Že komada Bruja in Señorita sta kot nalašč za vouging, skladbi Fiera in Electra rex pa sta predstavljeni v IDM-aranžmaju. Kick iii je eksplozija čiste energije s še močnejšo intenziteto kot na prejšnjem albumu. Mirno lahko zatrdimo, da izdaja uteleša zanos afterpartija po paradi ponosa.

Alejandra se ponosno naveže na svojo kvirovsko identiteto, pa tudi na svojo energično in seksualno plat, ter jih zapakira v kompaktnih 35 minut. A zaradi intenzitete produkcije je dolžina plate vse prej kot borna. Kick iii obenem izraža neskladnost in kaos, ki ju transspolne osebe, ki odstopajo od spolno normativnega videza, nehote povzročajo pri povsem banalnih opravilih, recimo ob obisku trgovine. Alejandra je v intervjuju za Pitchfork povedala, da jo je to sprva oviralo, zdaj pa disonanco in kaos, ki ju povzroča s svojo navzočnostjo, slavi, saj jo po svoje osvobajata.

Zakaj pa ne bi med preseganjem meja spola presegli kar meje človečnosti? Tako se sprašuje tudi Arca in v svoja dela vplete tudi fragmente idej transhumanizma. To je filozofija, ki je usmerjena v prihodnost in se zavzema za pospešitev evolucije človeka s tehnološkimi sredstvi, da bi dosegel popolnost. Arca se na vsaki naslovnici pojavi v podobi kiborga, kar je morda porogljiva opazka na trenutno, še zaostalo dojemanje nebinarnosti, ki ga imajo širše množice. Prav tako ji ni tuje poseganje po umetni inteligenci pri ustvarjanju. Očiten primer tega je izdaja Riquiquí;Bronze-Instances, na kateri je komad Riquiquí prepustila algoritmu umetne inteligence, da ga je ta zmiksal na sto načinov. 

Filozofije transhumanizma se posredno dotakne tudi na izdaji Kick iiii, ki je v primerjavi s trojko precej bolj introvertirana. Dekonstruirani ritmi se tu umaknejo težki atmosferi, ki spominja na SOPHIEJIN komad Is it cold in the water?. Zaradi zvočne podobe, ki močneje spominja na sveženj witch house SoundCloud demotov, četrto nadaljevanje serije kick ni poželo pretiranega navdušenja kritikov, se pa ga je razveselil marsikateri Mutant, ki si poleg Alejandrine glasbe rad zavrti tudi kak komad švedskega kolektiva drain gang  ali Američanov Salem. 

Izdaja kick iiii nas pusti na zapuščenem planetu, kjer tavamo med sipinami različnih tekstur. Arca v skladbi Esuna spet združi moči s čelistom Coatesom, zelo speven pa je tudi singel Queer, v katerem sodeluje s planningtorock. V komadu Alien Inside, ki zveni kot nekaj, kar bi našli na zgodnjih platah dvojca Crystal Castles, se gostujoča pevka Shirley Manson sprašuje: “You remember, remember, remember the posthuman celestial sparkle? A mutant faith?”

Kick iiiii kot zadnja izdaja, ki jo pokrivamo v nocojšnjih DJ Grafitih, se je na pretočnih platformah pojavila kot presenečenje takoj za četrtim delom. Od vseh petih plat predstavlja umik v intimo, v najgloblje kotičke Arcine biti. Zadnja plata je goli ambient, spominja pa na njen zadnji istoimenski album, ki ga je izdala, preden se je javnosti razkrila kot nebinarna transspolna oseba. kick iiiii je tako nabor skladb minimalne klasične kompozicije, v katerih se pojavi zgolj en, največ dva instrumenta. Alejandra pred nami sleče vse plasti ritmičnih in atmosferskih podvigov ter nas prepusti zgolj najbolj surovim čustvom. Tudi glasbeniki, ki se pojavijo na tej izdaji, so znani po minimalistični kompoziciji, denimo japonski pianist Ryuichi Sakamoto, s katerim je Arca prav tako že sodelovala. Zadnja izdaja bi tako lahko zaznamovala transcendenco. Skladbe narekujejo prehod umetnice od vsega zavednega k nezavednemu, k samemu osrčju njene na novo oblikovane identitete in onkraj nje.

S tem se zaključi krog del, ki zaznamujejo novo dobo Arcinega snovanja. S serijo KICK je Alejandra dokazala, da se nedvomno lahko okrona s predpono trans, saj z njo začrta jasno ločnico, ko je presegla osebni in zunanji milje. Silovito se je prebrcala skozi ovire, ki so jo prejšnje desetletje morda še zadrževale. S peterico albumov pa gotovo ni vplivala samo na tokove produkcije, temveč je tudi postala vzor za marsikatero kvirovsko dušo, da poseže po sintetizatorjih in se pridruži ustvarjanju glasbe, ki bo zaznamovala dvajseta leta.