* Broadcast se v zgodovino popularne glasbe zapisujejo kot zelo samosvoj in kontratrendovski bend.



Pozornost so vzbudili kot prva "ne-elektronska" zasedba, ki jo je založba Warp vzela pod svoje okrilje (gesta je v tistem času precej završala med določenimi krogi glasbenih čistuncev).



Morda najnatančnejši povzetek, koncizen opis bistva glasbe Broadcast sem našla že pred leti, ko sem prebirala recenzije albuma "The Noise Made By People". Z melodijami, tipičnimi za pesmi mater, ki prepevajo svojim dojenčkom na eni strani in obskurnimi aranžmajskimi oblekami na drugi so Broadcast v svojih skladbah z nepričakovano eleganco uprizarjali svet predspominov, kjer "Dobro (še) ni povsem ločeno od Slabega"; vzbujali neka nejasna, pradavna občutja že pozabljenih dogodkov iz otroštva; nenazadnje pa ponujali tudi primerno zvočno kuliso za polzavestna stanja, skozi kakršno sem imela sama priložnost iti v (k sreči kratkem) časovnem intervalu minulega tedna, ko bi morala dokončati priprave na tole radijsko oddajo, a sem obležala, nemočna, utrujena in z utripom, ki je dva dni v kosu šibal na spodobno plesnih 110 udarcev na minuto.



In ko smo že pri ritmu; Broadcast so imeli redko in nenavadno strast do nemodernih, za pop-sfere hudo atipičnih ritmov. Pri Broadcast je ogromno tričetrtinskega, šest- in dvanajst-osminskega. V tem tempu je stopicala že njihova prva skladba, objavljena na singlu, "Accidentals". Broadcastovski "valčki" so vedno angleško počasni, strogi in prav nič glamurozni. Ko so pospremljeni z bobnanjem, je to škrto odmerjeno; raje smrtno resno in plehgodbarsko kot egotripaško prog-rockovsko.



Broadcast so ljubili retro-zvoke, obenem pa so bili več kot doma v studijskih tehnikah in trikih, o katerih še najbolje pričajo njihovi extended-plays. Ravno E.P.-ji so bili medij, skozi katerega je zasedba testirala svoje studijske zvočne eksperimente, saj so jih stilistično vedno strogo ločevali od tega, kar so nudili na albumih in singlih. "Microtronics", Vol. 1 in 2 sta morebiti še najboljša primera tovrstnega igračkanja.



Broadcastovski komadi so največkrat filmsko slikoviti in prepojeni z atmosfero; raje v znamenju ženskosti in krhkosti, kot kakorkoli drugače. Ne čudi, da so bili s projekcijami vizualij prepojeni tudi živi nastopi Broadcast, ali pa, da je Trish Keenan omenjala svojo strast do filmov, med katere sodijo tudi bizarke ala češka "erotična grozljivka" (!) "Valerie a tyden divu" Jaromila Jireša iz leta 1970.*



Kot vzorniki Broadcast so se največkrat omenjali Ennio Morricone ter ameriška psihadelična zasedba The United States of America. Paralele s slednjo so Broadcast opisovali v načinu gradnje in strukturiranja pesmi, kjer je bilo dovoljeno iti mimo pričakovanih harmoničnih struktur in iskati kaj bolj nenavadnega, nepričakovanega. Ravno v zadnji fazi svojega delovanja so Broadcast precej odločno stopili na pot raziskovanja glasbe, ki je slišati, kot bi sledila toku zavesti, ali pa morebiti sanj (kar, resda, v angleških muzikah ni redkost). V njej je ogromno nepričakovanih preskokov, konkretnih in sintetičnih zvokov, ki se izmenjujejo s skladanim materialom. Videti je, kot da so Broadcast ušli dokaj pomehkuženju, ki tipično spremlja zorenje in rastočo popularnost glasbenih ustvarjalcev, in so namesto tega svoj glasbeni izraz iz koraka v korak še dodatno hermetično zapirali. Njihovi zadnji dve izdaji ("Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age" ter E.P. "Mother is the Milky Way", oboje iz leta 2009) predstavljata že pravo antitezo pop-glasbe.



Vrhunec Broadcastovega glasbenega opusa zame ostaja album "Haha Sound" iz leta 2003, ob katerem lahko mirno - a z globokim vzdihom - zabeležim, da bo njegov čas najverjetneje še prišel, saj je bolj ali manj osta(ja)l neodkrit - in vsaj premalo cenjen glede na kvalitete, ki jih vsebuje. Je zelo posrečeno srečanje večine ustvarjalnih načel Broadcast, ki pa mu uspeva (produkcijsko in slogovno) ostajati še zadosti "pop", da je kratkomalo poln spevnih biserov, od neverjetne uvodne "Colour Me In" in vsaj še do eskapizma željne "Ominous Cloud", vmes pa - poleg Luboša Fišerja, glej spodaj - ne pozabi citirati niti Carla Orffa (tu pustim, da sami odkrijete, kje).



Četudi besedila skladb niso središče pozornosti, ko govorimo o Broadcast, je Trish Keenan tudi tukaj zapustila nekaj čudovitih liričnih trenutkov. Omenim naj le nekaj meni najbližjih; "The Book Lovers" (ah, kje drugje je še pop nudil hvalospeve knjigam v knjižnici...), nepozabno rimo človeške šibkosti in kesanja "and nothing can account / for reasons why I'd be so mean / why did I open my mouth / where I know silence should have been?" iz "Message from Home", navidez hladno recitacijo "Come On Let's Go", ter igrivo, istočasno pa tudi žalostno vabilo lika v pobarvanki, ki želi oživeti in iz nepremične sive črte - skozi barvanje oziroma interakcijo - postati "nekdo" (spet "Colour Me In"). In četudi so Broadcast vse prej kot sivi ali nepremični, bodo zares seveda oživeli šele v igri s pozornim poslušalcem, ki se bo potem morebiti v nekem trenutku ujel, kako svoj vsakdan barva s prepevanjem melodij Trish Keenan, te pa, v zameno, polnijo pleksus s celo mavrico najčarobnejših barv.





* Film si lahko pogledate na internetu, o njem preberete (vsaj eno) izčpno študijo (http://www.kinoeye.org/03/09/krzywinska09.php), vsekakor pa bodite pozorni na izvrstno glasbo Luboša Fišerja, saj se v njej nahajajo leitmotivi Broadcastove "Valerie". Nekje na teh koordinatah boste našli tudi odgovor na vprašanje, katera je druga skladba, uporabljena za džingl tehle DJ Grafitov.

Lista Skladb:

Long Was The Year (3:38)

Accidentals (3:28)

Where Youth and Laughter Go (4:32)

We've Got Time (4:13)

What I Saw (1:02)

Until Then (3:51)

Living Room (3:26)

Come On Let's Go (3:16)

The Book Lovers (4:49)

You Can Fall (4:24)

Message From Home (5:00)

Unchanging Window / Chord Simple (6:59)

Illumination (3:17)

Dave's Dream (4:00)

Poem of Dead Song (2:32)

Microtronics 04 (1:03)

Small Song IV (3:40)

Pendulum (4:21)

Hammer Without a Master (5:00)

Microtronics 05 (1:46)

Before We Begin (3:22)

Tender Buttons (2:52)

Colour Me In (2:51)

I Found the F (2:21)

Valerie (4:05)

Tears in the Typing Pool (2:11)

Minim (3:01)

Microtronics 10 (1:18)

Lunch Hour Pops (3:36)

Black Cat (3:59)

Ominous Cloud (3:46)

Michael (3:57)

In Here The World Begins (3:28)

Mother's Milk Means Music (at home in the Universe) (3:07)