Fela Kuti in politika

Fela Kuti in politika

Oddaja

Fela Kuti in politika

Lepo pozdravljeni v DJ grafitih, kjer bomo na dan nigerijskih predsedniških volitev v etru Radia Študent procesirali in secirali politično delovanje najbolj znanega nigerijskega notranjega disidenta in glasbenika širokih proporcev, Fele Anikulapoja Kutija, ki po skoraj dvajsetih letih, odkar je umrl, še vedno in vedno bolj opozarja nase s ponovnimi izdajami in starimi hitiči. Slednji so daleč od edine pomembne zapuščine Fele Kutija. Poleg glasbe je Fela za sabo pustil intelektualno zgoščeno prepričanje o politiki dominance, odnosa med državljanom in državo ter kulturo identitete. Vse našteto je v nigerijskem in tudi širšem kontekstu afriškega kontinenta skoraj bolj aktualno danes, kot pa je bilo v času, ko je bil Fela v svojih komentarjih najbolj divji in kritičen.  V prvem delu oddaje bomo skupaj z glasbenimi primeri nakazali na njegov glasbeno-politični razvoj, kjer je ta glasbena političnost tesno prepletena s konkretnimi dejanji in Kutijevimi soočanji s hegemonijo tedanje nigerijske vojaške oblasti, za konec pa bomo tovrsten politični angažma prenesli še v današnji čas, ko bo na sporedu krajši intervju s Seunom Kutijem, ki se je pokazal kot najbolj zvest sledilec očetovih uporniških in disidentskih akcij tako znotraj kot zunaj glasbenega idioma.

Kutijeva politična pot je skorajda linearna rast antiesteblišmentovskega angažmaja. Ta je segal od apolitičnega preigravanja jazza z injekcijo highlifa po povratku iz Londona do neposrednega kljubovanja kontradiktornim nigerijskim vojaškim oblastem, ki so ga – med drugim tudi ob vodstvu enega od tokratnih kandidatov za predsednika Nigerije Muhammuda Buharija – večkrat vrgle za zapahe, kjer je vse skupaj preživel več kot 20 mesecev. Njegovo politično delovanje, ki se mu bomo posvetili v nadaljevanju, je nemara analogno motivu dvojčka v eni od njegovih pesmi z naslovom Roforofo fight, kjer si nasprotnika v boju v blatu zaradi umazanije postaneta na videz popolnoma podobna. Kot oblast, proti kateri je vihtel svoj mikrofon, saksofon in glas ter postavljal svoje telo, je tudi sam na zunaj kazal protislovne in nejasne poteze, ki so se oblikovale med njegovim bojevanjem proti prav tako protislovni in nejasni oblasti – tako pa je za trenutek in nemara ne zgolj navidezno postal podoben svojemu največjemu sovražniku. Protislovje nigerijske vojske se med drugim kaže predvsem v tem, da se je v tridesetih letih, ki jih je preživela na oblasti, obnašala kot vlada v senci. Sama nase je gledala kot na nekakšno nacionalno skrbnico in reševalno ekipo, ki je čakala, da bo zaradi nezadovoljstva ljudstva lahko civilno oblast v vsakem trenutku vrgla s prestola. Nigerijska vojska je bolj kot na zaščitnika proti zunanjim agresorjem nase pravzaprav gledala kot na zaščitnika nacionalnih interesov. Preden pa se natančneje posvetimo temu boju, pa bomo poslušali omenjeni Roforofo fight, posnet leta '72, ko se je Kutijev apolitični glasbeni substrat že počasi formiral v konglomerat boja za črnske pravice, panafrikanizma, mačizma, šovinizma in socialnega angažmaja.

01 Roforofo fight (SLS EDIT) (9:42)

Kot v svoji knjigi zapiše Tejumola Olaniyan, profesor na Univerzi v Wisconsinu, je prva leta Kutijevega glasbenega ustvarjanja krasila neposredna apolitičnost, ali kot zapiše sam o svojem bivanju v Londonu na Trinity College of Music po letu 1960: »Tam sem užival, politike pa v moji glavi tedaj ni bilo.« To je mogoče povezati tudi s tradicijo highlifea, ki je razredno gledano glasba elit, saj se je to muziko igralo predvsem v klubih, za vstop je bilo potrebno plačati, obenem pa je vzpostavljala tudi svojevrstno prisilo dresscodea. Kljub obkroženosti z neposredno politično realnostjo, ki jo je mogoče v prvem planu povezati z njegovo materjo, Olufunmilayo Ransome-Kuti, ki je bila ena od prvih bork za ženske pravice v zahodni Afriki, za svoje delo pa je v sedemdesetih prejela tudi Leninovo nagrado za mir, je Fela Kuti tudi nadalje ostal na strani apolitičnosti. Obdobje šestdesetih je nemogoče razumeti brez omembe nigerijske državljanske vojne. Vojna za neodvisno republiko Biafro se je odvijala med leti 1967 in 1970. Še eden iz vrst uporniškega klana Kutijeve širše družine, bratranec in pisatelj Wole Soyinka je zaradi svojih dejanj in komentarjev večino vojne preživel v samici. V tem trenutku je nemogoče iti mimo Felove pesmi Viva Nigeria, ki je nastala kot reakcija na propagandno mašinerijo vojaške oblasti v času vojne. Slednja je namreč kljub očitnemu etničnemu čiščenju, katerega žrtev je predvsem zaradi ekonomskih razlogov bila etnična skupina Igbo, v medijih ironično zagovarjala filozofijo, da etničnost v Nigeriji ne igra vloge. Jingli, ki so se takrat vrteli po nigerijskih radijskih postajah, so bili kratkomalo hinavski, njihov smisel pa je najlažje uvideti v medijsko popularnem geslu »Go On With One Nigeria«. V istem času je Fela Kuti v Los Angelesu zaradi pomanjkanja financ skupaj z ganskim producentom Dukom Lumumbo pod finančnim pokroviteljstvom nigerijskih oblasti ustvaril kompozicijo Viva Nigeria, v kateri v svoji takrat še apolitični drži podpiral nigerijsko vladno propagando. V pesmi med drugim poje tudi o tem, kako ima vsaka država svoje probleme ter kakor da so vojne in podpisovanje sporazumov vsakdanja stvar. Vse to se je dogajalo v času, ko je v Los Angelesu spoznal Sandro Smith, ameriško politično aktivistko, povezano s Črnimi panterji, ki je po besedah raziskovalcev kot tudi po lastnih Felovih besedah spremenila tok njegove glasbe in zavedanja o zgodovini in svetu.

Do tedaj je namreč Fela Kuti ustvarjal mešanico jazza in highlifea, ki pa je zaradi Kutijeve glasbene izobrazbe postal zanj preveč preprost, obenem pa je želel ob vrnitvi v Nigerijo z novim in inovativnim pristopom h glasbi tudi uspeti. S kompleksno mešanico, že tedaj imenovano afrobeat, ki je bila bolj jazz kot highlife, nikakor ni uspel. Ko je leta 1969 s svojim novim stilom poskusil uspeti v ZDA in premagati soul, ki se je širil po zahodni Afriki, se je od tam, kakor pravi sam, vrnil spremenjen. Z notranjo spremembo pa je prišla tudi sprememba glasbenega izraza, predvsem pa sprememba vsebinske osredotočenosti te glasbe, ki je prevzela stil soula, inkorporirala poliritmično tradicijo Kutijeve jorubske etnične skupine in vse to združila z že prej omenjenima tradicijama highlifa in jazza. Od leta 1969 dalje Kuti ni bil več zgolj »apolitični avant-pop capin«, temveč je postal na krilih afroameriških črnskih idej, ki jih je prevzel na turneji po ZDA, »afrobeatovski družbeni reformator«, kakor ti dve fazi njegovega življenja označuje Olaniyan.

Boj za črnske pravice je zaobjemal oborožen boj proti brutalnosti in belskim pritiskom ter predvsem kulturni in psihološki boj, ki se je nadejal obnoviti črnski ponos, lepoto in zgodovinske dosežke, ki jih je več stoletij suženjstva in sistematičnega rasizma izničilo. V tem oziru so prepričanja Fele Kutija precej sorodna Senghorjevemu ter Césairejevemu gibanju négrituda, ki je v frankofonskem delu Afrike bíl boj proti sistematičnemu rasizmu, ki ga je izvajala Francija.

V tej fazi svojega delovanja je Kuti opustil jorubski jezik in začel peti v pidžinu, mešanici angleščine in nigerijskih etničnih jezikov, s čimer je razširil svoj poslušalski domet, obenem pa se je na svoj način spustil na raven dominiranega razreda, proletarske mase. V tem jeziku je kasneje izvajal tudi svoje yabis, socialnopolitične komentarje, vezane na radikalno drugačna branja zgodovine in črnstva, ki so se odvijali v klubu Afro Spot. Iz tistega obdobja poslušamo še v jorubskem jeziku odpeti Jeun K'oku in Kutijevo prvo izrazitejšo politično kompozicijo Why Black Man Dey Suffer.

02 Jeun K'oku (8:18)

03 Why Black Man Dey Suffer (14:55)

Pozdravljeni v oddaji DJ grafiti na frekvenci 89.3 MHz, na Radiu Študent, kjer poslušate grafite o Feli Kutiju in političnosti njegove glasbe. Zadnja od slišanih pesmi nosi naslov Why Black Man Dey Suffer in je tesno vezana na njegovo obdobje oznanjanja črnskega ponosa, ki pa zaradi nigerijskega družbenega konteksta ni pridobila zadostne pozornosti, da bi jo lahko omenjali kot relevanten vstop v areno politike. Nigerijska družba črnskih pravic ni dojemala na enak način, kot jih je z ameriško izkušnjo izoblikovan Kuti, saj se njihova tedanja primarna identifikacija ni vezala na pojem rase – kot se je to jasno zunaj afriške celine -, temveč je bila tesno povezana z etničnim poreklom. Ker je bila večina ljudi prepričana, da problemi postkolonialne Nigerije, izraženi v civilni vojni, politični nestabilnosti in tiraniji, izhajajo iz etnične podstati, jim Felov rasni in panafrikanistični ekspoze ni ponudil dovolj jasnega odgovora, da bi ga sprejeli za svojega. Še bolje kot »afrobeatovski družbeni reformator« pa bi ga bilo mogoče tedaj imenovati kar »moralistični borec za črnske pravice,« ki pa s svojim glasbenim in političnim izrazom še ni bil kos tako uporniškim kot poslušalskim zahtevam.

Za trenutek se bomo posvetili statistiki. Procentualno gledano je Fela po vrnitvi iz ZDA med letoma '70 in '73 izdal le deset odstotkov pesmi, ki bi jih lahko označili za politične, medtem ko je v naslednji triletki med letoma '74 in '77 ta odstotek že močno prerasel polovico vseh skladb. Preobrat je mogoče najti v dogodku, ki se je zgodil 30-ega aprila leta 1974, ko je njegovo Republiko Kalakuta, kot je imenoval svoje posestvo, napadla policija in ga poskušala obtožiti posedovanja marihuane. Kot rezultat raziskave je poleg Kutija odšlo v zapor še šestdeset prebivalcev 'osamosvojenega ozemlja', ta akcija oz. že kar dogodek pa je Kutijevo politično delovanje prestavilo v višjo brzino, kot resničen pa se je nemara v tem primeru izkazal tudi feministični slogan 'osebno je politično'. Ko se je Fela vrnil iz zapora, je namreč začel ofenzivo na aparate zatiranja, kot neposredni odziv na zaprtje pa je poleg pesmi Expensive Shit, ki opisuje policijsko preiskovanje njegovega fecesa za potrebe preiskave pojedene gandže, Kalakuta Show in Zombie, nastala tudi kompozicija Alagbon Close, v kateri se posveča tanki liniji med vladanimi in vladajočimi ter med močjo in njeno odsotnostjo.

04 Alagbon Close (17:02)

S pravkar slišano pesmijo Alagbon Close, njenimi naslednicami in vse večjo civilno nepokorščino je Fela Kuti postajal vse večji trn v peti nigerijskim oblastem. Svoje politično delovanje, obenem pa tudi disidentstvo je povečeval z dejanji, kot je bilo odprto kajenje gandže in razglasitev Republike Kalakuta za avtonomno republiko znotraj Nigerije, ki jo je v ta namen okrog in okrog obdal z bodečo in kasneje električno žico. Skupaj s svojim bojem pa je postajal tudi vse bolj razočaran nad inertnostjo ljudi in njihovo nenaklonjenostjo do upora zatiranju in nepravični oblasti. O tem govori kompozicija Sorrow, Tears and Blood iz leta 1977.

05 Sorrow, Tears and Blood (10:16)

Pozdravljeni v DJ grafitih na Radiu Študent, kjer smo pravkar poslušali Sorrow, Tears and Blood, Felovo skladbo, ki je nastala leta 1976 in se uvršča v zadnje, najdaljše obdobje Kutijevega političnega delovanja, ki ga Tejumola Olaniyan označi kot delovanje »disidentskega afrobeatovskega političnega aktivista«, ki se vzpostavlja predvsem preko konkretnih bojev, vezanih na omejevanje svobode in nasilne izbruhe policije in vojske. V luči Kutijevega vse večjega svobodnjaštva, če lahko temu tako rečemo, je prišlo v času vojaške diktature Oluseguna Obasanjoja do najbolj znanega napada na Republiko Kalakuto, ko jo je tisoč oboroženih vojakov porušilo do tal. Razlog za napad je mogoče iskati v pred tem izdanem albumu Zombie, kjer se Kuti neposredno norčuje iz vojaške ubogljivosti in nigerijske vojaške korupcije, ko v prvem komadu na plati kriči Pojdi in ubij, pojdi in umri itn., pevke pa v ozadju pojejo zombi, zombi. Pesem je bila v Nigeriji dovolj popularna, da je vznemirila tedanjega vojaškega voditelja Oluseguna Obasanjuja, čigar strast je vzpodbudilo tudi med ljudstvom razširjeno mišljenje o razvratu in nravnemu kvarjenju mladih deklet znotraj ograjenega območja Republike Kalakute. Na podlagi enega od manjših prekrškov enega od prebivalcev 'republike' je vojska obkolila območje, vdrla skozi električno ograjo, vse prebivalce pa po vrsti pretepla, posilila in na takšen ali drugačen način zlorabila. Feli so razbili lobanjo in polomili kosti, njegovo 77-letno mater pa so vrgli skozi okno, zaradi česar je po dalj časa trajajoči komi tudi umrla. S človeško žrtvijo so vojaki uničili tudi številne posnetke. Zaradi vsega se je Fela odločil zapustiti Nigerijo in je prebežal v Gano, kjer pa so ga zaradi podpihovanja uporništva pri mladih, ki so se obračali k vojski in začeli vpiti »zombi, zombi«, po nekaj mesecih deportirali nazaj v Nigerijo.

V luči vse večjega pritiska na lastno osebo se je odločil za še večji upor in tako je ob prvi obletnici opustošenja poročil sedemindvajset pevk – kraljic, kakor jih je imenoval. Po smrti svoje matere je posnel Coffin for Head of State, kjer generala Obasanjoja odkrito obtožuje za njeno smrt, na dan, ko se je nigerijski voditelj umaknil s položaja vodje, pa je Kuti s prijatelji in družino prenesel repliko materine krste k vratom Obasanjojeve rezidence. Zdaj bomo poslušali Coffin for Head of State, vendar zaradi dolžine le drugi del.

06 Coffin for Head of State pt. 2 (10:22)

Kasneje se je Kutijeva politična pot le še bolj razcepljala, ustvarjala vedno bolj radikalna dejanja. Leta 1979 je ustanovil svojo politično stranko, imenovano Movement of the People (MOP) in razglasil predsedniško kandidaturo. Slednjo sta uspešno zatrla očaka tedanje vojaške oblasti, Mašud Abiola ter Olesegun Obasanjo. Pet let kasneje ga je takratni voditelj države, general Muhammedu Buhari, obtožil tihotapljenja tuje valute in obsodil na petletno zaporno kazen. Fela je odsedel dve leti, izpuščen je bil, ko je Buhari izgubil vladarski stolček. Kot zanimivost naj navržemo, da general Muhammedu Buhari na današnjih predsedniških volitvah v Nigeriji nastopa kot eden od najmočnejših kandidatov za bodočega predsednika države in tudi sicer ironično velja za bolj progresivnega med nigerijskimi politiki. Ko je ljudstvo pričakovalo še eno kompozicijsko eskapado v konkretnost zaporniške izkušnje, je Kuti raje izdal epopejo Beast of No Nation in v njej opeval sodobni svet Nigerije in širše okolice, ki ga sam imenuje »podivjani svet«.

Medtem ko Felovem boju proti in kritiki lokalnega političnega establišmenta ter posledic politike programov strukturnega prilagajanja izpod prstov Mednarodnega denarnega sklada ne gre ničesar očitati, pa so bolj problematična njegova prepričanja o tem, kako rešiti težave afriškega kontinenta. Fela Kuti je v letih po tem, ko se je vrnil iz Los Angelesa zagovarjal nekaj, kar bi lahko ohlapno označili z avtentično nativističnimi panafrikanističnimi paradigmami. V praksi je to pomenilo, da je Fela Kuti zagovarjal, da so problemi raznolikih držav na afriškem kontinentu enotni in da je zanje kriva izključno roka zahodnjakov. Zdravilo je videl v mitologiji in modrostih iz obdobja pred evropsko trgovino s sužnji in kolonializmom. Prav tako ne gre podcenjevati njegovih kritik evropskega kulturnega imperializma, ki jih dodobra opiše v pesmih, kot so Yellow Fever, Lady in African Message. V njih kritizira beljenje kože, ki je pri prebivalcih različnih afriških držav zelo razširjeno še danes, oponašanje navad, ki pritičejo višjim razredom različnih evropskih držav in tako dalje.

Problem njegovih absolutističnih afrocentričnih prepričanj za začetek leži v njegovem lastnem selektivnem nativizmu, ki se je kazal v uporabi idiomatskih fraz, kot so »shit«, »gonna«, »bullshit«, ki so - kot piše Olaniyan - posledica kulturnega imperializma hollywoodske filmske industrije. Še bolj problematično od izrazoslovja pa je njegovo zagovarjanje teze o obstoju skupne afriške identitete, ki je osnovana na barvi kože. V že prej omenjeni pesmi Viva Nigeria poje o tem, kako so ljudje v Nigeriji pred prihodom belcev jedli iz iste sklede in živeli v nekakšni harmoniji. Pri tem gre pravzaprav za zelo nostalgično romantično fantazijo, ki je na nek način podobna pisanju zahodnjaških intelektualcev in pisateljev, ko opisujejo afriške sončne zahode, skakajoče Masaje, otroke toplih src in ostale osebne kolonialne orgazme.

Skupnosti afriškega kontinenta pred prihodom belcev nikakor niso živele v nekakšni komuni, polni harmonije. Že samo na območju današnje Nigerije lahko omenimo dve veliki vojni, ki sta se dogajali pred začetkom kolonializma. In sicer džihad Ousmana dan Fodiya na severu današnje Nigerije ter bojev za nadzor nad transsaharsko trgovino s sužnji, ki se je začela že v sedmem stoletju. Skupnosti na afriškem kontinentu izhajajo iz različnih jezikovnih družin in imajo popolnoma različne načine življenja. Medtem ko je kolonializem s svojimi odločitvami o tem, katere skupnosti privilegirati, potenciral razlike med ljudmi in sprožil mnogo konfliktov, ki smo jim priča danes, pa nikakor ne gre trditi, da je pred prihodom Evropejcev na kontinentu obstajala »one love« scena, kjer sta se cedila med in mleko. Kljub temu da se popolnoma strinjamo s tem, da problem »postkolonialne« kulturne produkcije leži v tem, da je posameznik obsojen na kapituliranje pod bremenom kapitalistične modernosti, ki avtomatsko izključuje enakovrednost, pa Fela s svojim afrocentrizmom različnim afriškim skupnostim odvzame individualnost ter tvornost.

Nenazadnje se je treba obregniti tudi ob njegovo zagovarjanje tradicionalnosti. Pri Feli Kutiju gre pravzaprav za izumljanje neke tradicije, slednje je še toliko bolj jasno, če se postavimo v pozicijo, kjer je jasno, da tako imenovane tradicije nikoli niso osamljene in zaprte v mehurčke, kjer so možnosti zunanjih vplivov ničelne.

Fela Kuti se je po letu 1980 oziroma po smrti svoje mame vedno bolj poglabljal v misticizem verovanj etnične skupine Joruba. Po poročanju različnih raziskovalcev naj bi si duh njegove mame za medij izbral eno od njegovih žen. Fela Kuti naj bi imel preko nje redne večurne pogovore s svojo mamo. Njegov misticizem se je še bolj poglobil, ko je na sceno stopil dvomljiv karakter iz Gane, imenovan dr. Hindu, ki naj bi med drugim oživljal mrtvece. Zaradi javnega prakticiranja oživljanja, ki se je v enem primeru končalo s smrtjo, je bil Fela Kuti obtožen (in kasneje tudi oproščen) umora. Kljub temu pa je svoje verovanje in prakticiranje jorubskih ritualov prakticiral vse do svoje smrti.

Kutijev vpliv na tedanji družbeni kontekst je bil ogromen, vendar se vedno znova vzpostavljajo vprašanja, kaj bi se bilo zgodilo, če bi glasbenik svoja politična mnenja konsolidiral, jih povezal s trdno vezjo in tako nadaljeval. Bi se njegovemu boju pridružilo več ljudi in bi bilo mogoče napraviti več? Vendar se zdi, da bi tovrstna konsistenca, izoblikovana v enotnejši, a opozicijski ideologiji za seboj potegnila tudi večja izključevanja, kar bi Kutiju odtrgalo podporo na neki drugi strani širokega nabora cikla poslušalcev in sledilcev. S svojo razprtostjo je, kot omenjeno na začetku, vede ali nevede, postal protisloven in nemalokrat nejasen borec za pravice ljudi, za pravice nigerijskega ljudstva, za pravice odrinjenih in brezpravnih v neokolonialističnih družbenih razmerjih, s tem pa je v boju v blatu postal enako umazan kot netransparentno in nasilno zaporedje nigerijskih vlad skozi desetletja Kutijevega ustvarjanja. Vendar je Fela Kuti s svojim političnim aktivizmom in glasbeno inovacijo postavil svojevrstne temelje, najbrž navidezna umazanija pa je bila zgolj nujen dodatek, ki ga je prevzel nase ob boju z nigerijskimi vojaškimi mlini.

S svojevrstnim politično-glasbenim delom pa nadaljuje tudi njegov sin, Seun Kuti, ki je pri štirinajstih letih od svojega očeta podedoval njegov bend Egypt 80, s katerim še vedno potuje po svetu. Vendar se je v njegovem primeru družbeni kontekst močno spremenil, več o tem pa nam je povedal v daljšem intervjuju, ki ga predvajamo v celoti.

INTERVJU S SEUNOM KUTIJEM

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Top, se veselim !

Tudi jaz.

Super, komaj čakam :)

Yes ;)))

Zdravo. Prosim še za upload oddaje. Thx.

Posnetek je gor!

krasno! big up

čudovito-ooo!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.