Nocoj v oddaji v spomin skozi zaprašenost in zastrtost zvočnega zapisa, zvok na robu prehajanj, zvok, vpet med spomine, telo, zvočna telesa, glas in predmete, v spomin s surovostjo, igrivostjo zvoka in vtiranje različnih relacij v razsekanost zvočne materije.

V prejšnjem tednu nas je zadela novica o nenadni smrti legendarnega britanskega gramofonarja PHILIPA JECKA, ustvarjalca z bogato diskografijo in sebi lastnim zvenom, pristopom in zvočno estetiko, s katero nam je preko zankanj, slojenj, upočasnjevanj in pohitrevanj zvočnih zapisov iz raznorodnih vinilnih virov in lastnih starodavnih platenšpilerjev dansette čaral čudovite in barvite zvočne pripovedi, osupljive preplete zvenskim in šumskih krajin, skozi katere so donele ali tiho zvenele ter brnele tihobne, izvijajoče se melodije, mali fragmenti, zastrti, zazankani in slojeni, gobko utekočinjeni v zvenu spominov, melanholije, vznesenosti, zasanjanosti, sestopov v hrup in v hrapavost. Philip Jeck je bil edinstven in zapušča nam bogato diskografijo. Ena zadnjih skladb, ki jih je ustvaril, je skladba This Is The Hour of Lead, izdana najprej v ciklu skladb in nato na skupni plošči, kompilaciji Touch: Displacing kultne britanske založbe Touch, ki letos praznuje častitljvih 40 let delovanja. Skladba je nastala v času pandemske izolacije, naslov in izvorno občutje, ki ga gradi, pa si sposoja v pesmi After great pain, a formal feeling comes ameriške pesnice Emily Dickinson, ki je bila sama znana po odmaknjenem življenju, pesem pa spregovarja o svojstveni otrplosti po velikem emotivnem pretresu. Ta se vije skozi skladbo v zasenčenem melodičnem dromljanju, ki vznika iz zank kot zamrznjena statika, ki počasi ponika v šum, v tišino in nazaj.

Na isti kompilaciji se nahaja tudi orgelska skladba Wuther nam ljube ameriške skladateljice, pianistke, elektrofoničarke in improvizatorke OLIVIE BLOCK. Jedro skladbe so posnetki igranja na orgle, ki jih je Block nato v času pandemije vkrojila v samosvoj kontekst točke vznikanja, točke, ko piš, šum, hrum, zrak preidejo v zven, v vsej svoji krhkosti, v vsej svoji minljivosti, hipnosti, ki počasi preide v polnokrvnost zvenske prezence, ki se množi skozi harmonske relacije, a v njih ohrani skrit ropot, šum kot nosilca zvena v orgelskih mehovih in ceveh. V aktualnih delih Olivie Block smo v zadnjem času priča tematiziranju stanj prehajanj, cikličnosti in slojevitosti, in tudi v pričujoči skladbi se znajdemo na tej točki.

Francoska ustvarjalka ANNE GILLIS ustvarja sebi lastno glasbo že več kot štirideset let. Njena samosvoja vizija prežemanja spominov, telesa, giba, performativnosti, skrivnostnih glasov, hrupa in šuma predmetov in procesov, zvočnih vzorcev, sintetičnih zvokov ter odmevov spalničnega popa, jo postavlja na glasbeno obrobje. Z njega je po več izdajah v osemdesetih in devetdesetih letih pr. stol. sledil ustvarjalni premor, iz katerega jo je iztrgala japonska založba Art Into Life z objavo njenih arhivskih gradiv, ki mu je sledilo živo nastopanje z njenimi samosvojimi performansi in letos nova plošča s šestimi skladbami, naslovljena preprosto z praznino, ujeto v narekovajih, »…«. Ta naslov ponazarja njen zvočni svet, naseljen z gostim, včasih ritmičnim šumom, zastrtim glasovanjem, lo-fi popom, repeticijo, svet, ki ga naseljujejo zvoki, šumi, prisluškovanja in spomini, ki sežejo daleč v otroštvo in v sebi ohranjajo moment čudenja, potopitve, fascinacije, ki predhajajo polje artikulacije. Njena glasba je zato vedno nekje na fascinatnem robu, iz katerega nas bo nagovorila v skladbi Craquelure la terre, s katero padamo v zvočne vrzeli, vrzeli, ki jih ponazarja razpokana zemlja.

Scena eksperimentalne glasbe je lani doživela šok ob prerani smrti glasbenika, improvizatorja in založnika PETRA REHBERGA, znanega tudi pod imenom PITA, neumornega akivista na sceni, generatorja le-te, človeka, ki je sceno znal povzdigniti na višji nivo preko založbe Editions Mego in še prej kot eden od tvorcev prelomne založbe Mego, ki je na krilih prenosnih računalnikov izdolbla temeljne razpoke v sodobno elektronsko glasbo. Rehberg je pri nas nastopil l. 2009 v duu KTL s Stephenom O’Malleyev v Kinu Šiška. V svoji glasbi je bil brezkompromisen, surov, a hkrati plesen, zajedljiv in humoren, hrupen in teksturalen, nepredvidljiv in občasno ujet v vzorce, predvsem pa ne statičen. Letos je pri ameriški založbi Erstwhile izšla plošča Top, posvetilo Piti s strani prijateljev in sodelavcev LASSEJA MARHAUGA in JEROMA NOETINGERJA. Duo na plošči na svoj način združuje vse prvine, ki krasijo glasbeno zapuščino Petra Rehberga, ki jo iskrivo ustvarjata z elektroakustičnim dispozitivom revoxovih mašin in magnetofonskih trakov in preko starejših verzij macbooka ter ustreznih patchev in programske opreme, preko katere se ujame tista nepredvidljivost, tista hreščeča digitalna umazanija šuma, preskoki, rezi, hrumenja in dromljanja, sesuvanja in glitchi ter neobrušene teksture, ki ritmično preskakujejo v skladbi Acid Tape. Rečeno v priljubljenih Rehbergovih besedah in v sozvočju z naslovom plošče je tole top!

Nepredvidljivost, fragmentarnost in pretočnost ter premeščanje različnih relacij, zvočnih, prostorskih, zgodovinskih, političnih, družbenih, scoialnih se v nasekanih fragmentih različnih intenzivitet, žanrskih prvin leži v glasbi britanskega dvojca XT. Tvorita ga pihalec in improvizator SEYMOUR WRIGHT in tolkalec PAUL ABBOTT, ki sta v preteklosti že večkrat nastopila tudi pri nas, čisto mimogrede pa je dvojec pred kratkim sodeloval s prej slišano Anne Gillis. Kot dvojec XT se na zadnjih ploščah odmikata zgolj od razpršenega motrenja dediščine svobodnjaškega jazza in svobodno improvizirane glasbe ter zgodovine lastnih pristopov in pristopov drugih do igranja glasbil. Na aktualni izdaji, naslovljeni Deorlaf X, ki je izšla pri založbi Otoroku, v svojo glasbo umeščata prostor v Dalstonu v Londonu, prostor Cafe Oto, a ne zgolj kot performativni in prireditveni prostor, temveč kot socialno okolje in (inter)relacije v njem, izkušnje skupnosti, prihajajočih glasbenikov, osebja, publike itd. … Vse to se vtiskuje v glasbo, ki ne temelji zgolj na interakciji bobna in saksofona, ki ne ohranja zgolj ali preči relacij intenzivnosti ter pretoka energij free jazza, niti zgolj bolj teksturalnih, zvočnih iskanj in drobljenj svobodne improvizacije, temveč se spogleduje z vzorčenjem zvoka, elektronsko mutacijo in sprožanjem glasbil ter elektronsko modulacijo, principi hitrih rezov, ritmičnih postopkov, prelivanj, trkov in soočanj, ki tvorijo intenzivno postžanrsko gmoto, v kateri lahko slišimo tudi njuno povezavo s sodelavcem RP Boojem in aktualno dediščino čikaškega jukea. Kot pravi programsko besedilo, smo priča svojstvenemu hiperspominu, fragmentom spomina in izkušenj, ki se pretočijo v impresivno in intenzivno glasbeno izkušnjo..

cafeOTO · ROKU026 - Deorlaf X [sample]

Playlista:

1.) THIS IS THE HOUR OF LEAD- PHILIP JECK

2.) WUTHER- OLIVIA BLOCK

3.) CRAQUELURE LA TERRE- ANNE GILLIS

4.) ACID TAPE- LASSE MARHAUG & JEROME NOETINGER

5.) SIDE B- XT