1.   CD, 1 (on) DOC'S GUITAR doc watson  1.17

Doc's Guitar, Docova kitara, klasičen, manifesten posnetek s prvega albuma Doca Watsona iz 1964. leta.

Tole je oddaja Moč pesmi, posebna oddaja o nadčasnih pesmih iz Amerike, vsako prvo sredo v mesecu v okviru oddaje Izven zakona.

Nocoj se bomo spomnili 29. maja letos preminulega ameriškega kitarista Doca Watsona. Star je bil 89 let. Rodil se je 3. marca 1923 kot Arthel Lane Watson v kmečki družini na podeželju Severne Karoline. Zaradi očesne infekcije je oslepel kot še ne eno leto star otrok. Kljub slepoti sta morala z bratom Davidom trdo delati na kmetiji in je moral sam znati poskrbeti zase. Oče je bil pevec v zboru v lokalni cerkvi, mladi Arthel pa je odraščal ob glasbi takih klasikov, kot so bili v tistem času Jimmie Rodgers, The Carter Family in podobni. Njihove pesmi in pesmi iz njihovega repertoarja, torej iz zakladnice ameriških tradicionalnih pesmi, je kasneje pogosto izvajal in tudi posnel na vrsti albumov. Bil je cenjen kot velik poznavalec starih napevov. Poleti 1934 mu je, ko je bil star enajst let, kot je kasneje ob priliki sam povedal, njegov oče izdelal prvo glasbilo, banjo. Prva pesem, ki mu jo je oče odigral na banju, je bila Ramblin' Hobo.

1989. leta je Doc Watson v nekem intervjuju povedal, kako je prišel do prve kitare. Oče je njemu in bratu Davidu naročil, naj počistita polje nizkih dreves in grmičevja, da bo prodal les. Otroka sta to storila, v zahvalo pa sta dobila nekaj denarja. Brat David si je kupil novo obleko, Arthel pa kitaro. Vzdevek Doc je dobil kasneje na nekem radijskem nastopu, ko je voditelj oddaje poslušalce v studiu vprašal, če imajo kak predlog za vzdevek, ker naj ime Arthel ne bi bilo preveč primerno za javne nastope. Zanimivo, da nihče ni predlagal imena Art, temveč je neka poslušalka vzkliknila Doc. Mogoče je imela v mislih pomočnika Sherlocka Holmesa, Doca Watsona. Prva pesem, ki se jo je naučil, je bila When Roses Bloom in Dixieland iz repertoarja prej omenjene glasbene družine The Carter Family. Kmalu je bil tako spreten, da je preigraval pesmi klasikov, kot so bratske zasedbe Delmore Brothers, Louvin Brothers in Monroe Brothers. 1953. leta, ko je bil star dvajset let, se je pridružil spremljevalni skupini Jacka Williamsa. Ker v skupini ni bilo goslača, pogosto pa so igrali na plesih, se je Doc Watson, ki je v skupini igral električno Les Paul kitaro, naučil goslaških delov, ki jih je priredil za kitaro. Tako je razvil značilen način in posledično zvok svojega igranja.

V šestdesetih se je, po nasvetu folk muzikologa Ralpha Rizlerja, osredotočil na igranje akustične kitare in banja. Začel je nastopati samostojno in je 1964. leta objavil prvo ploščo z enostavnim naslovom Doc Watson. Z nje poslušajmo naslednji posnetek, tradicionalni napev Deep River Blues.

Izvrsten prvenec Doca Watsona iz 1964. leta je vseboval tradicionalne napeve in pesmi prej omenjenih ustvarjalcev, kot so Delmore Brothers in podobni. Mnoge od teh pesmi so postale prepoznavni del njegovega železnega koncertnega repertoarja. Ena od njih je tudi Omie Wise.

Doc Watson se je 1947. leta poročil z Roso Lee Carlton, hčerko takrat priljubljenega goslača Gaitherja Carltona. Imela sta dva otroka, hčerko Nancy Ellen in sina Eddyja Merla. Sin je bil kajpak poimenovan po dveh znanih glasbenikih, Eddyju Arnoldu in Merlu Travisu. Prej omenjeni folk muzikolog Ralph Rizler in še par drugih etnologov so v začetku šestdesetih naredili več terenskih posnetkov družine Watson in sorodnikov. Na posnetkih so igrali in peli Doc Watson, njegova žena Rose Lee, njen oče, torej Docov tast, Gaither Carlton, sin Merle in še nekateri, tudi Ralph Rizler. Izbor tistih terenskih posnetkov je izšel 1963. leta pod naslovom The Watson Family. Pri kasnejših ponatisih in reizdajah v obliki CDja so dodali še več prej neobjavljenih posnetkov s terenskih snemanj. Šlo je za tradicionalne napeve. Člani The Watson Family so 1964. leta nastopili tudi na znanem Newport Folk Festivalu. Posnetki s tistega nastopa so 1991. eta izšli na CDju pod naslovom Treasures Untold. Poslušajmo enega od njih, I Heard My Mother Weeping.

Na Newport Folk Festivalu 1964. leta je nastopal tudi Clarence White, s katerim je Doc Watson odigral par duetov, ki so dodani na omenjenem albumu The Watson Family - Treasures Untold. Poslušajmo enega od njih, Footprints in the Snow.

Na omenjenem Newport Folk Festivalu je v okviru družine Watson nastopal tudi Docov sin Merle, ki je bil takrat star petnajst let. Od takrat naprej je Doc Watson pogosto nastopal in snemal skupaj s sinom Merlom. Tako je 1965. leta izšel drugi album Doca Watsona z naslovom Doc Watson & Son. Z njega poslušajmo znani tradicionalni napev  Little Sadie.

1966. leta je izšla naslednja plošča Doca in Merla Watsona, Southbound. Na njej je tudi nekaj lastnih Docovih pesmi, naslovno Southbound pa sta napisala skupaj s sinom Merlom. Vendar zdaj ne bomo poslušali omenjene Southbound, ker mi pač ni všeč, temveč Call of the Road, ki je neke vrste avtobiografska refleksija Doca Watsona.

Istega 1966. leta je izšla še ena plošča Doca in Merla Watsona, Home Again!, spet s tradicionalnimi napevi, ki pa jo bomo zaradi pomanjkanja časa preskočili. Leto kasneje je izšel album z naslovom Ballads from Deep Gap, torej Balade iz domačega kraja Doca Watsona. Ena od njih je klasika Stack O'Lee.

Sledili sta dve koncertni plošči, Doc Watson in Nashville: Good Deal! iz 1968. leta in Doc Watson On Stage iz 1971. leta. Tudi na slednji je bil z Docom sin Merle. Z nje poslušajmo tradicionalni napev Roll On Buddy.

1972. leta je Doc Watson, spet s sinom Merlom, ob njem pa s še par glasbeniki, med njimi z Normanom Blakeom z dobrom in z goslačem Vassarjem Clementsom, posnel album z naslovom The Elementary Doc Watson. Vse plošče do takrat je objavil pri založbi Vanguard, omenjena pa je bila prva, ki je izšla pri založbi Poppy Records, iz katere se je kasneje razvila založba Tomato. Z albuma The Elementary Doc Watson poslušajmo lastno pesem Doca Watsona, Freight Train Boogie.

V prvi polovici sedemdesetih sta izšli še dve plošči Doca Watsona, Then and Now in Two Days in November, ki ju bomo – seveda spet zaradi pomanjkanja časa – preskočili. Poslušali pa bomo primerek, pravzaprav kar dva, z dvojnega albuma Memories iz 1975. leta. Prva pesem je klasičen tradicionalni napev Shady Grove.

Guy Clark je v besedilu svoje pesmi Dublin Blues omenil, kako je slišal peti in igrati Doca Watsona pesem Columbus Stockade, ki je uvrščena na album Memories. Del besedila pesmi Dublin Blues Guya Clarka, ki govori o tem, se glasi takole: 'I have seen the David, seen the Mona Lisa too, and I have heard Doc Watson sing Columbus Stockade Blues.'

No, mi zdajle ne bomo poslušali omenjene pesmi Columbus Stockade, temveč en drug tradicionalni napev, Walking Boss, ki so ga kasneje recimo izvajali tudi Meat Puppets.

V drugi polovici sedemdesetih je sledilo še nekaj plošč Doca in Merla Watsona, recimo Doc and the Boys, Lonesome Road in Look Away!, 1979. leta pa še koncertna Live & Picking. Z nje poslušajmo tradicionalni napev Let the Cocaine Be.

V začetku osemdesetih sta izšli plošči Red Rocking Chair in Doc and Merle Watson's Guitar Album, 1984. leta pa Deep South. Z nje poslušajmo pesem z naslovom The Hobo, oprto na izročilo Jimmieja Rodgersa in recimo njegove pesmi Waiting on a Train.

Z albuma Down South poslušajmo še naslovno pesem, ki tudi zaključuje ploščo. Down South.

Sredi in v drugi polovici osemdesetih sta izšli še dve plošči Doca in Merla Watsona, Pickin' Blues in Riding the Midnight Train, zadnji, na katerih je še igral sin Merle. Merle se je namreč 1985. leta ubil v nesreči s traktorjem na domači kmetiji.

1991. leta je Doc Watson objavil naslednjo ploščo z naslovom My Dear Old Southern Home. Z nje poslušajmo njegovo pesem Your Lone Journey.

Album My Dear Old Southern Home, na katerem je vrsta tradicionalnih napevov in pesmi Jimmieja Rodgersa, Gena Autryja in podobnih, se zaključuje s še eno lastno pesmijo Doca Watsona, Life is Like a River.

1992. leta je izšla zbirka Remembering Merle, posvečena preminulemu sinu, s posnetki, ki so nastali v prvi polovici in sredi sedemdesetih. Med njimi je tudi stari napev St. James Infirmary, ki ga je Doc Watson igral že dolgo pred tem. To isto pesem je 1999. leta posnel in objavil s svojim vnukom Richardom Watsonom na albumu z ustreznim naslovom Third Generation Blues. St. James Infirmary.

V naslednjih letih je izšlo še več koncertnih plošč, ponovnih izdaj in preglednih zbirk, med katerimi naj omenim vsaj trojni album Legacy, ki je poučen tudi zato, ker so na njem posnetki intervjuja, v katerem Doc Watson opisuje svoje življenje, pripoveduje anekdote in vse skupaj opremi z glasbenimi ponazoritvami. Pri tem mu je pomagal vnuk Richard Watson.

Doc Watson je letos konec maja umrl, star devetinosemdeset let.

Za slovo od njega v nocojšnji posebni oddaji Moč pesmi poslušajmo pesem Bury Me Beneth The Willow z omenjene trojne zbirke Legacy. Pokopljite me pod vrbo. Lep pozdrav!