Pritličje, 21. 6. 2017

Če sodimo po ljubljanskem kulturnem dogajanju, glasba v zadnjem obdobju ponovno resneje postaja predmet analize ali politični objekt, skozi katerega želimo resno brati to, kar se nam dogaja. Ali pa kar si želimo apropriirati, da bi skoznjo v kulturni praksi – iz katere seveda ne moremo čisto izločiti same analize – realizirali neko svojo agendo. Nedavno se je to zgodilo z eventom Legit Shit, v ta okvir bi lahko uvrstili Trohovo predavanje, ki ga obravnavamo tokrat, po vsej verjetnosti pa iz tega ne moremo izločiti niti prihajajočega dogajanja ob punkovskem jubileju. Glasba, četudi z besedili, je že od pradavnine pač takšen kod, za katerega se predpostavlja, da nekaj ve, da je v njem nekaj skritega, v istem hipu pa tudi, da lahko vanj skrijemo in posredujemo tudi lastne vsebine. Najbrž je zatekanje k iskanju pomenov in želja po posredovanju le-teh znamenje, da se v oziru kulture nekaj dogaja, da prihaja do nekakšnega razburkanja, morda tudi premeščanja.

Kdor vsaj malo pozna delovanje Tadeja Trohe, je najbrž opazil, da gre za človeka namigov, ki zelo veliko sporoča s svojim pogledom, telesnimi gibi, tiki in tudi načinom govorjenja, zatiki, strukturo izpeljevanja in podobnim. Tokratno predavanje je bilo sestavljeno iz številnih namigov v obliki skladb in videospotov slovenske narodnozabavne – oziroma, kot se je izrazil Troha – domače glasbe. Troha je tudi verbalo namigoval, naj bo poslušalstvo pozorno na podrobnosti. Poante ni ekspliciral vse do konca predavanja. Zdi se, kot da je rasla nekakšna napetost, obenem pa tudi domačnost. Prek kamere je bilo mogoče v odsevu ogledala za Troho spremljati občinstvo, vsaj njegov desni in spodnji del. Na svoj način je podvajal namigov polno narodnozabavno glasbo. Tako kot se ob teh namigih toplo in skupinsko počuti ruralna družina, se je zdelo, da se ob Trohovih namigih podobno počuti urbana publika v Pritličju. Morda je to – kakor za svoja opažanja pravi tudi Troha – sicer samo perverzna projekcija avtorja dotičnega besedila, a naj jo izpelje, tako kot je tudi Troha izpeljal svoje ugotovitve.

Izpeljal vse do končne poante. Vsa ta pervertirana ljubezen do mame, ko je enkrat bolje, da je ta mrtva in mi v zvezi z njo v retroaktivnih fantazmah; ko je z njo bolje sprejeti pogodbo; ko smo si z mamo intimno blizu, prav tako pa tudi s svojo narcisoidno analno erotiko, očkom in dedkom ... Skratka vse to, kar se kaže v predvajanih komadih, kulminira v zadnjem komadu Natalije Kolšek, naslovljenem tako kot predavanje, Mama, ti si mója. Razkrije se, o čem je govora: tako mama kot lastno telo, kot dedek, kot očka, vse je na razpolago erotičnemu užitku otroka. Odsotni očetovski nadjaz, ki ga želi desnica panično krpati v primerih otrok homoseksualnih zvez, je še kako odsoten pri desnici sami. Nadomesti ga, po Žižku, materinski nadjaz, ki pa je pravzaprav nadjaz otroka – otrok je tisti, ki vzdržuje simbolni red, ki postavlja zakone in zahteve.

Seveda pa ta obnova ne bi bila tako zanimiva, če ne bi iz nje potegnili še enega obrata, ki se vrne k desničarskemu očitku. Kar je Troha s končno ugotovitvijo prekinil domačno vzdušje urbane publike. Pri tem je pomenljivo tudi, da je bil dogodek organiziran v okviru Inštituta 8. marec, za katerega je očitno, da je povezan z neko družinsko zgodbo, z zgodbo neke “rdeče buržoazije”, ki je še kako vpletena v bojda levo parlamentarnopolitično organiziranje znotraj slovenske sodobnosti. Mar ni ravno pri tem organiziranju opaziti imperativa otroškega nadjaza (?): levica se bo zgodila po mojih željah, za vsako ceno, ker sem rojen v rdeči buržoaziji. Pri tem lahko kršimo zakonike, izvajamo kongresniške manevre, pri tem naša erotična ekonomije prispeva k političnemu položaju, pomembni se parčkajo s pomembnimi in tako utrjujejo svojo moč. In kritiki so vedno obsojeni s tistim izrekom: mama, ti si moja. Kritiki, vi ste naši, manjka vam ljubezni, seksa, radi bi vas objeli, naša perverzna ljubezen je močnejša od vašega razuma in zakona. Mi smo zakon. Zdi se torej, da ko je Troha govoril o neki specifični potezi Slovencev na desnici, je hkrati govoril tudi o potezi Slovencev na levici.

Je to storil namenoma? Najbrž ne bomo izvedeli, kajti Troha je torej subtilen, obenem pa znake bruhajoč. Je pa na začetku pripomnil, da se bo publika v vsebini predavanja morda prepoznala, da se bo morda srečala z nekaterimi lastnimi družinskimi dinamikami. Skupaj z opisano dramaturgijo predavanja lahko rečemo, da je prav toliko kot s svojimi besedami povedalo tudi z drugimi znaki.